Friko - Urban Golob: ... v vsega 15 urah in pol sam preplezal Luka Lindič
Celotni Peutereyski greben oz. »Peuterey Integral« velja za »THE« oziroma ultimativni greben v Alpah.
Vodi z južne strani na Mont Blanc iznad Courmayerja. Greben alpskih grebenov se skupno vzpne kar za 4500 metrov in prinaša veliko raznolike plezarije – od skalnega plezanja do V+, izpostavljenih spustov po vrvi, delikatnega skalnega grebena, mešanega in lednega plezanja, na koncu pa turo začini še višina. Zato ni čudno, da smer ocenjujejo s TD+/ED-, vodniki obljubljajo dva do tri dni plezarije, kot vodniška tura pa je dolga pet dni.
No, in pred nekaj dnevi jo je samo v 15 urah in pol sam preplezal Luka Lindič, ki je o tem sanjal že štiri leta, letos pa so se mu te sanje končno uresničile. Gre za izjemno hiter vzpon, še posebej če računamo, da Luka ni ravno lokalec, ki bi tam poznal vsak kamen in najhitrejšo pot okrog njega.
Posebej za Friko.si je Luka svojo turo strnil takole:
"Štartal sem 3.45 od koče Borelli. Dostopil sem počasi in čez eno uro še vedno v temi pričel s plezanjem. Na vrhu A. Noir sem bil ob 9.30. Nato je sledil del vzpona, ki sem se ga najbolj bal. Trinajst včasih kar strmih spustov ob vrvi. Na srečo se mi niti enkrat ni zataknila vrv, čeprav sem videl kar nekaj odrezanih vrvi, ki so se za številne bloke in luske zataknile navezam, ki so plezale to smer. Nato je sledilo prečenje Les Dames Anglaises. Veliko premikanja po majavih blokih. Namesto nekaj spustov ob vrvi sem raje plezal navzdol, ker je bil teren še bol naklonjen temu, da se ti zatakne vrv. Tukaj je bilo odrezanih zataknjenih vrvi še več. Bivak Caraveri sem dosegel ob 13.10, skoraj dve uri hitreje od časovnice, ki sem si jo postavil. Na srečo se je v bližini bivaka na soncu topil sneg, saj mi je že zmanjkalo pijače. Nadaljevanje je ponovno potekalo čez številne majave bloke. Potem pa sem dosegel snežni greben A. Blanche. Po štirih spustih ob vrvi sem ob 16.15 dosegel sedlo Peuterey. Vzpon na Grand pilier d'angle je bil še vedno popolnoma v soncu. Zaradi tega je čez steno konstantno padalo kamenje. Na sedlu sem počakal do petih, da je bil zgornji del v senci in praktično takoj je kamenje nehalo padati. V naslednjih slabih dveh urah in pol se mi zdi, da je vse kar zletelo mimo. Verjetno zaradi adrenalina, ki me je začel gnati, ko sem spoznal, da mi je uspelo. Zadnje metre do vrha sem od veselja odtekel. Ob 19.40 sem na vrhu Mont Blanca v neverjetno toplem vremenu doživel svoje sanje. Na vrhu sem bil popolnoma sam, kar je sicer na tem obljudenem vrhu redko. Vzel sem si deset minut za razgled in nato v dobrih dveh urah mimo koče Gouter sestopil do koče Tete Rousse, kjer sem prespal. Naslednji dan sem sestopil v dolino. Vse skupaj je samo rezultat vseh treningov letos in v preteklosti, prav tako pa dober pokazatelj pred jesensko odpravo."
Še enkrat vse čestitke Luku za to kompleksno turo v divjem ambientu, ki jo je izvedel v resnično velikem slogu.
Naslovna fotografija: Luka Lindič