NeDelo - Mateja Kotnik: Romana Oštir in Janez Stočko sta povezala 2894 kilometrov dolgo pot od Københavna do Strunjana.
»Tega norca moram spoznati,« je odločila Romana Oštir, ko je od bratranca slišala za moža, ki je v letu dni opravil več kot tisoč vzponov na Grubarjev vrh in do takrat večkrat ponovil največji koroški hribovski izziv K 24. Njen cilj takrat je bil premagati vse koroške vršace v štiriindvajsetih urah in se v letu dni 365-krat povzpeti na Kremžarjev vrh, najbolj zahodni pohorski tisočak.
Njune pohodniške poti so se pogosto križale. »Nič ne bomo ovinkarili,« odreže Janez Stočko v njunem celovškem domu, »hribi so naju zbližali. Zatreskala sva se do ušes.« Romani je z Janezovo pomočjo uspelo vse koroške vršace prehoditi v štiriindvajsetih urah (zanj je bil to jubilejni, deseti pohod po K 24, do danes pa ima že sedemnajst ponovitev), z vzponi na Kremžarjev vrh pa ni šlo po načrtu. Janez jih je v tistem letu res opravil želenih tisoč, Romana pa je svoj cilj, več kot 365, krepko presegla. Na vrh je stopila kar 900-krat. »Po vedno več planinskih poteh sva hodila skupaj. Izbirala sva vedno daljše poti. Po vzponu na Triglav sva se v istem dnevu zagotovo povzpela še na najino Kremžarico ali Uršljo goro,« se spominja Janez Stočko. Nato se je Romana Oštir spomnila na vodnik po evropski pešpoti od Drave do Jadrana: »Ko sem si ga kupila, še nisem imela sopotnika. Sama pa se na tako pot nisem hotela odpraviti.«
Preveliki čevlji
Poleti 2007 sta oprtana z nahrbtniki, v katerih takrat še ni bilo šotora, stala na začetku slovenskega dela E6 v Radljah ob Dravi, odločena, da v nekaj dneh prispeta do Strunjana. »Začela sva v dežju na mejnem prehodu Radlje. Hodila sva ves dan. Ura je bila pozna, okoli enajste zvečer, ko sva se bližala Slemenu. Romana ni niti črhnila o kakšnih žuljih. Ko je sezula čevlje, je bilo jasno, da poti ne bova mogla nadaljevati. Poklicala sva na pomoč in nadaljevanje 340 kilometrov dolge poti odložila za štiri dni,« je povedal Janez.
»Janez, jaz sem v bolnišnici,« je Romana leto pozneje sporočila po telefonu. »Ja, seveda si v bolnišnici. Kje pa drugje? Saj si vendar v službi. Prideš bolj pozno?« je spraševal Janez svojo medicinsko sestro. »Ne, Janez, jaz ležim v bolniški sobi. Ne bo me domov. Padla sem s kolesom,« je končno razložila Romana, ki je zjutraj ob prihodu v službo napačno ocenila višino pločnika. Rezultat: zdrobljeno koleno in izgubljeno leto za nadaljevanje po evropski pešpoti. »Kaj izgubljeno leto! Pri takšni poškodbi in toliko vijakih sploh ni bilo mogoče napovedati, ali bo še lahko hodila v hribe,« je pripomnil Janez.
Skupaj sta premagala težave. »Koleno ni niti približno tako kot prej,« je iskrena Romana, ki je z Janezom po enoletnem premoru stopila na 650-kilometrski odsek E6 po Avstriji. »Zanjo sva porabila sedemnajst dni in pol, na dan sva hodila 13 ur in pol in premagala približno 13.000 višinskih metrov,« je povedal Janez, ki na poti vsak večer skrbno popiše dogajanje čez dan. Vstajala sta ob pol petih zjutraj, hodila ves dan s premočenimi čevlji. Kmalu sta ugotovila, da je bolje, če sta v dežju obuta v sandalah, čevlje pa pospravita na suho pod pelerino v nahrbtnik. Prenočevala sta, kakor je naneslo; v šotoru, planinski koči, v zasebnem penziončku in celo v lovski krmilnici, ki na srečo ni bila zaklenjena. A noč ni bila mirna. Vsaj za Romano ne. Iz spanja so jo budile miške, ki so iskale hrano. Živahno je bilo, vse dokler jim ni Janez nekaj pesti zrnja natrosil še zunaj.
Poleti 2010 sta se namesto v kakšnem obmorskem letoviškem kraju znašla na letalu za Københaven. Za Romano je bil to prvi polet z letalom. Brez dežja in brez pohodniških, le s kolesarskimi zemljevidi sta v tednu dni prehodila 318 kilometrov dolgo pot od Københavna do Krusa. »Tja se bova še vrnila. S kolesoma,« sta se odločila, navdušena nad potjo, na kateri sicer nista premagala omembe vrednih višinskih metrov.
Med Dansko in Nemčijo, ki sta si jo zaradi dolžine in omejenih dni dopusta razdelila na dva dela, nista naredila nikakršnega presledka. Bila je nedelja, ko sta prvič stopila na mokra nemška tla in se znašla sredi močvirja. Janez do pasu v blatu. Prenočila sta v šotoru. Spala je le Romana, Janez, ki je zadovoljen le s štirimi do petimi urami spanja, pa tisto noč zaradi divjih svinj v bližini skoraj ni zatisnil oči. Po 26 dneh hoje sta, naveličana iskanja slabo markiranih poti, odvečnega kroženja po gozdu in hude vročine, podobne Janezovim delovnim razmeram v železarski kovačnici, odpotovala domov.
Zavetje pod češnjo
Janezov nahrbtnik je na poti vedno težji, saj v njem poleg najnujnejših oblačil nosi še šotor. Približno šestnajst kilogramov je težak, ko ga napolni. Romanin je lažji, »le« enajstkilogramski. V njem so prva pomoč in stvari za osebno higieno. »Ker Romana obožuje kavo, sva razmišljala, da bi s sabo nosila še majhen gorilnik in termovko,« je razložil Janez. Zaradi pomanjkanja prostora sta lani E6 po Nemčiji dokončala brez tega razkošja. Za dobrodošlico pa že prvi dan: dež! Vmes sicer nekaj sonca, nato pa se je nad njima utrgal oblak. Do prve vasi je bilo predaleč, zato sta poiskala zavetje pod češnjo. Nato sta se znašla pred novim razpotjem. Kam? Po kolesarski poti naprej ali po strmi v gozd? Janez Stočko: »Romana je iskala po kolesarski, jaz po gozdu. Kmalu sem našel markacijo. Poklical sem jo in zagrizla sva v strmino. Steza je zelo zaraščena, oznak ni bilo. Kako tudi, če se po E6 vsako leto poda le še kakšnih dvajset pohodnikov. Zaradi megle in močnega dežja je postalo temno. Počasi sva napredovala po koprivah in visoki travi do table z napisom hotel. In to v gradu! Imel je le to napako, da bi za noč v njem morala odšteti 260 evrov. To je bilo preveč. Premočena sva nadaljevala v tri kilometre oddaljeni kraj in prenočila pri 83-letnem domačinu, ki ga je najin obisk precej presenetil. Od združitve Nemčije v hiši še ni imel gostov! Pri njem sva oprala perilo in se trudila čimbolj posušiti čevlje.«
Petnajsti dan hoje po Nemčiji, bila je sobota, sta pri zajtrku ugotovila, da bi bilo dobro, če bi Romanin madež, nastal po ugrizu klopa, pokazala kakšnemu zdravniku. Najbližja je bila bolnišnica v Münchbergu. »V čakalnici so se mi po glavi podile različne misli. Tudi ta, da naju lahko pošljejo domov,« se spominja Janez. A Romana, oborožena z antibiotiki, je pot v nedeljo, 10. julija lani, tudi končala. Čestitala sta si: prehodila sta 925 kilometrov od Herzberga do Dreisesselberga in tako povezala 2894 kilometrov dolgo turo od Københavna do Strunjana. Letos poleti bosta naskočila Švedsko. Najbrž v dveh delih, ker je Romana omejena z dopustom. Če bo šlo vse po načrtih, bo prihodnje leto sever naposled osvojen. Kaj pa potem? »Potem pa na jug!« odgovorita v en glas.
Mateja Kotnik