Slovenske novice - Primož Škerl: Feliks in Maks bi skoraj zgrmela 40 metrov v prepad.
LUČE, SOLČAVA – Planinca Feliks Krivonog in Maksimiljan Petrič sta na silvestrovo resnično imela dovolj razlogov za izdatno proslavljanje, dasiravno jih nista povsem izkoristila. Dan pred tem so ju iz snežnega objema gora v Robanovem kotu rešili celjski gorski reševalci in za staro leto sta že zapustila celjsko bolnišnico. Le pet ali šest metrov je manjkalo, pa bi mladeniča zgrmela 40 metrov globoko v prepad. Odločilni so bili Maksova velika prisebnost in bliskovita akcija reševalcev.
Po mir v gore
Maks iz Mozirja je zaprisežen adrenalinski športnik, vajen stresnih položajev. S prijateljem Feliksom z Mute štejeta 21 let in sta nerazdružljiva že od dijaških let, ki sta jih prebila na veterinarski šoli v Mariboru. V gore sta se podala, da bi se lahko v miru in sama pogovorila o mnogočem. Še največ morda o Maksovih duševnih bolečinah, kajti ni še prebolel izgube očeta. »Mojega moža je pred letom dni zadela kap, ko je bil na Pagu. Maks je najmlajši otrok v družini in ni se še povsem sprijaznil s smrtjo očeta,« razloži njegova mati Valerija Petrič. Maks je še v zdravniški oskrbi in domov prihaja le občasno. »Feliks mu stalno stoji ob strani in vesela sem bila, ko je znova prišel. Sin zelo spoštuje njegovo mnenje. Rekla sem jima, naj le gresta in se pogovorita, nameravala sta obiskati tudi starejšega sina.«
Prehitela ju je tema
| Maksova mati pove, da je sin tudi sam reševalec, in to jamarski. Izkušnje so mu pomagale, da ga v kritičnem položaju ni zajela panika. |
Mladeniča sta se dobila v nedeljo in se napotila proti vrhu. Avto sta pustila čisto spodaj, da bi imela daljšo pot in več časa za pogovor. Sprva je bila pot lepa in kar dolgo sta potrebovala, da sta se začela vzpenjati. Nista natanko vedela, kako visoko sta. Maks je ocenil, da na kakšnih tisoč metrov nadmorske višine. »Po vzponu sva spoznala, da ne bova prišla do konca. Dan se je začel krajšati, prihajala je tema. Pri sestopanju naju je že prehitela. Opazil sem predel, kjer je bilo nekaj več snega kot drugod. A ko sem stopil nanj, mi je tla potegnilo izpod nog,« je zadnje trenutke pred nesrečo opisal Feliks. »Odneslo me je navzdol, spomnim se še, da sem nekje vmes udaril z glavo in da sem letel po zraku. Ko sem se spet zavedel, sem sedel v snegu, Maks je bil malo višje in klical reševalce.«
Na silvestrovo že doma
| Odneslo me je navzdol, spomnim se še, da sem nekje vmes udaril z glavo in da sem letel po zraku. Ko sem se spet zavedel, sem sedel v snegu, Maks je bil malo višje in je klical reševalce. |
Maksova mati pravi, da je najmlajši sin tudi sam reševalec, in to jamarski, ukvarja se še s padalstvom. Adrenalinske izkušnje so mu pomagale, da ga v kritičnem položaju ni zajela panika. Ravno prisebnost je fanta rešila, kar so materi priznali tudi gorski reševalci. Feliksu so pozneje razložili, da so ju z gore sprva nameravali potegniti s helikopterjem, potem pa so po dvestometrskem pobočju, kjer sta zdrsela, potegnili vrvi in ju spustili po prepadu, kamor bi sicer padla, če se ne bi vse skupaj tako srečno izteklo. Že naslednjega jutra so ju izpustili iz celjske bolnišnice. Na silvestrovo sta bila doma. »Novega leta nisva dočakala skupaj. Jaz sem bolj spal kot slavil. Zdravnik pravi, da sem dobro, v torek mi bodo iz rane na glavi že odstranili šive,« mirno pove Feliks.
Primož Škerl