AO Ajdovščina - Tereza Jejčič: Začetek je lepši kot konec ...
Podaljšan vikend in razmeroma lepo vreme nam je dalo misliti o večdnevnem plezanju.
Glede na to, da lahko po slovenski podrtiji plezamo skoraj vsak vikend, smo se določili za kvalitetnejšo dolomitsko skalo. Dopustniški čas nam je predstavljal manjše težave pri nabiranju kandidatov, zato smo se na koncu nabrali le trije. Plan: V soboto na Falzarego, prespat nekje pri Cotrini, v nedeljo pa na poti domov postanek v Misurini.
Takoj po določitvi začnem iskati plac, kjer bi lahko prespali. Od sedmih kampov v okoli Cortine samo dva sprejemata rezeravcije. Oba polna … hmmm, ok? Pa kaj če je Ferragosto, sigurno se bo našlo kaj placa za eno noč. Ob petih pobiram Jako in Terezo ter jo pičimo proti Falzaregu. Tereza med potjo pridno naštudira dostop, zato smo bili po prihodu hitro pod steno. Pred nami dve navezi, vendar že krepko v drugem raztežaju. Ravno prav, da nam označijo smer brez nepotrebnih zastojev na štantih.
Prvi cug dobim jaz. Pred štartom še preverim opis smeri iz italijanskega vodnička: »Običajen material za plezanje. Prisotni žeblji so precej majhni, zato priporočamo nekaj prijateljev in nekaj vrvic za številne peščene ure.« I love google translate. Kot se spodobi za začetek, že v štartu zgrešim smer in se znajdem pod plato, ki je ni bilo v skici. No, ena prečka in sem pri prvem štantu. Tu naju ujameta oče in sin, stereotipno nemškega videza. Okrogla očala in brki. Vseeno preverimo iz kje sta … Stuttgart. Ja, nisem se motil. Skupaj hitimo proti vrhu in nekje na polovici ujamemo predhodne naveze. Dohiti nas tudi lokalni GV, ki za sabo vleče dve italijanski turistki. »Lotz of traffic, jaa«, reče švabo. Mah, ni nam bilo hudega, smo ta čas izkoristili za debato o sosednjih smereh in planih za naprej. Uglavnem, smer je v prvi polovici zelo lepa, v drugi malo manj. Peščenih ur nismo našli, smo pa vrvice porabili za skalna ušesa, katerih se res ni manjkalo.
Sestop nas pripelje direktno pred drugo smer, kjer se ravno pripravljate dve Tržačanki. Jah nimamo sreče, spet se bomo čakali. Polovico smeri plezamo skupaj, na razcepu pa se zahodni sosedi odločijo za desno, težo, zig-zag varianto, mi pa zavijemo levo v prečnico, ki vodi okoli zajede. V začetku zelenjavni vrt, potem pa po razdrobljenih kaminih, razpokah in platah do vrha. Tudi ta smer ima prvo polovico boljšo od druge. Tako že drugič sestopamo po isti poti proti prelazu, ob pogledu proti steni pa še vedno vidimo navezo, ki smo ji del smeri sledili. Še dobro, da smo se ločili, sicer bi bil sestop precej pozen… Med hojo navzdol že pošteno razmišljam o kampu in pašti.
Tereza: »Gorilnik smo pozabili …«. Hah! Dobro kaj, ga bomo že sfehtali kje v kampu. Šibamo proti Cortini v lovu na kakšno prosto mesto v kampu. Prvi »completo full«, drugi tudi, v tretjem smo sicer videli še nekaj prostora, vendar nas prijazna gospodična iz recepcije odslovi. Verjetno se ji 20 minut do zaprtja ni ljubilo v kamp tlačiti še 1001 šotor … Kaj pa zdaj? Hitro pokličem še preostala dva kampa, ki sta nekoliko globlje v Cotrini. Oba polna… Ravno ko razmišljamo, da bi se dali na kak parcheggio pod prelazom, pade ideja o Civetti, kjer smo bili pred slabim mesecem. Hitro zavrtim telefon … »Yes, two tents I can manage, I’ll wait for you!«. Hehe, vsaj tuš bo dober.
V kampu nas čaka zaposlena Marcia, debata sem ter tja: »O, you were here before? Matic groupe?«. No pa smo dobili še popust na šotore. Hvala Matic. Domačini so ravno na ta dan organizirali vsakoletni nekakšni fireline na Monte Civetto, ki se ga je baje zelo lepo videti iz vasi. No, smo bili tako zmatrani, da se nam še pašte ni dalo kuhati, kaj šele da bi šetali do vasi. Slike zato nimam, mogoče prihodnje leto. Tune, paštete in kruh, potem pa spalka.
Naslednje jutro začnemo prilagajati podrte plane, glede na novo prenočišče. Passo di Giau? Okej, bo vredu. Pristopi so krati. Za začetek izberemo Monte Guselo, IV s passo di V. Spet gužva! Pred nami neke »instagram« naveze, kar je še bolj upočasnilo plezanje. Sefli sem, selfi tja, kot da ne vidijo kolone za njimi … Detajl smeri nas je čakal v samem začetku. Zame je bil kar adrenalinski, za Jako, ki ga je plezal naprej, mala malica. Če plezaš 7c, pač ne more biti težko, ane? Prva polovica konkretna uživaška IV, druga polovica hoja z vmesnim kobacanjem čez manjše previse. Na vrhu nas pričaka Marija, ki smo jo ujeli še zadnji dan pred njenim praznikom. Časa plezanja nebom komentiral, ker ni za nikamor… Res ne vem kje smo se toliko obirali. Tako, kot za ostale smeri, ki smo jih lezli ta vikend, lahko tudi za to rečemo: »Začetek je lepši kot konec!«.
Med potjo domov smo prišli do spoznanja, da Dolomiti sploh niso tako daleč, kot se zdijo. Brez težav so lahko tudi vikend varianta. Bomo še kdaj prakticirali podobne ekspedicije! Seveda z malenkost boljšo organizacijo …
Sobota, 13. 08. 2022:
- Lagavulin Piccolo – Settore sinstro, Via del buco (variante bassa), III-IV, 280 m, Jaka Močivnik, Tereza Jejčič, Maks Simčič
- Lagavulin Piccolo – Settore sinstro, Via Vonbank (versante ovest), IV+/IV, 240 m, Jaka Močivnik, Tereza Jejčič, Maks Simčič
Nedelja, 14. 08. 2022:
- Monte Guséla, Parete sud-ovest, V/IV, 270 m, Jaka Močivnik, Tereza Jejčič, Maks Simčič