Nedelo - Alenka Zgonik: Sedem dni, sedemdeset ljudi, Rudno polje, šotori, mrzla voda, a pet izvrstnih obrokov, ure in ure hoje, noči petja in muziciranja. In prav nobenega problema.

Teden dni pod šotori na Rudnem polju sredi cerkvenih pokljuških smrek, ki so zadnjih 200 let prerasle nekdanje bukove gozdove, trši les, posekan in porabljen za oglje. Več kot 70 ljudi obeh spolov, različnih usod, zanimanj, poklicev in starosti, od štirih let do sedmih križev, s peščico skupnih lastnosti, katerih skupni imenovalec sta skromnost in prijaznost do ljudi in narave. Navsezgodaj po prvi, ledeno mrzli noči, ko je končno minila večdnevna povodenj z neba in smo togo skobacali svoje premrle ude iz nezadostnih spalnih vreč, oživljajoč kot dvoživke na prehodu iz hibernacije v življenje, se je še slišala kaka šaljiva pripomba na račun partizanskih razmer, a se jim ni bilo težko privaditi s prvimi sončnimi žarki, hvaležni vsakemu posebej. Ne da bi se dogovorili, smo drug za drugim umivanje z ledeno mrzlo vodo zmanjšali na najnujnejše strateške dele telesa.
Sedem dni, sedemdeset ljudi in nobenega problema. Po dva in dva pod platneno streho, sorodniki in zakonci, starši in otroci, razporejeni po različnih šotorih. Zaradi socializacije, spoznavanja novih ljudi, navezovanja novih stikov. Sama sebi nisem verjela, da prav vidim, pa sem povprašala druge, ali je pisana druščina, večinoma Štajercev iz okolice Maribora, članov Planinskega društva Drava, res tako ubrana, kot je videti. Celo pri pomivanju posode in strežbi obrokov. Ne, nihče ni opazil, da bi kdo težil, kršil nenapisana pravila. Ko najmlajša, štiriletna deklica ni mogla več hoditi, jo je dedek, tisti teden dedek, babica, očka in mamica v eni osebi, dvignil na ramena in jo nosil, nosil. In ko malo starejša deklica ni zmogla tempa, jo je skupina počakala in ji navdušeno zaploskala, ko je premagala vzpon. Pohvala jo je pognala naprej. Na Debelo peč, Uskovnico, Vodnikov dom, Viševnik, Vintgar, Zajavorje.
Vse je teklo zlahka, spontano, kot samo od sebe. Za to samodejnostjo so bile dolgotrajne in skrbne priprave, trdo delo organizatorjev, ki so opravili vse zastonj, prostovoljno. Z vplačilom tabornikov, ne večjim od cene dobrih pohodnih gojzarjev na razprodaji, so pokrili zgolj materialne stroške oziroma tisto, česar si niso mogli izprositi od sponzorjev. »V teh časih niso več tako radodarni kot nekoč!« so se opravičevali, potem ko so obdarili udeležence z darovi, ki jih je, in s takimi, ki jih ni mogoče kupiti: z dobro voljo, pripravljenostjo pomagati, deliti, varovati, spodbujati … Se pogovarjati … Ure in ure.

Krogovci! To je zakon!
Gonilna sila in jedro tabora so krogovci (in njihovi navijači). Krog je mariborska otroška folklorna skupina, ki jo je pred sedmimi leti ustanovil Miroslav Drevenšek - Šrauf. V njej lahko plešeš do srednje šole, a nekateri so kar ostali, četudi so že v srednji šoli. Plešejo, igrajo, nastopajo. Vsako leto priredijo celovečerni koncert s plesom in gredo na turnejo. Maja letos so bili v Srbiji, s tabora so šli naravnost na Poljsko. Ponoči so doma zamenjali prtljago, zjutraj so bili že na poti.
Vodja te mladinske »tolpe« je »Klemen Bojanović iz Maribora Razvanja, star 18 let, tretji letnik gostinske šole, vodnar po horoskopu«, kakor se minimalistično predstavi kodrast dolgolas najstnik z neizčrpno energijo: ves dan na pohodih, živo sodelujoč pri vsakršnem dogajanju, pogovoru, z nočjo pa s harmoniko, ki se nikoli ne utrudi in ujame melodijo znane in neznane pesmi, spremljajoč starejše, obnemoglo polegle v šotore, v sen tja do ranega jutra.
»Sem Anja Godec, Maribor Radvanje, 16 let, drugi letnik tretje gimnazije Maribor. Na taboru sem tretjič in komaj čakam, da grem na morje. Po horoskopu sem opica in po karakterju tudi.« Rdečelasa modrooka Anja, akrobatsko gibčna, pevka. Krogovka seveda. Krog je zakon.
»Sem Tjaša Banović, Spodnja Polskava, 15 let, prvi letnik druge gimnazije Maribor. Moj brat dvojček Luka je za dve minuti mlajši od mene. Rojstni dan imam 13. septembra. Sem devica in krogovka. Na taboru sem drugič.«
»Luka Banović (bere iz osebne izkaznice): »Vse isto kot zgoraj. Razen številke noge, 42, in da poleg gimnazije hodim še v prvi letnik srednje glasbene šole, smer klarinet.« Sicer pa ga porabijo za kitaro, piščali, tamburico, bas, klavir, po potrebi bobne … Njegov problem je vse uskladiti: dve šoli in dva orkestra. Kakšno nedeljo bi si želel samo spati. Prezaposlen je že razmišljal, da bi pustil Krog, a družbi se ni pripravljen odpovedati. Tako še naprej črpa iz petnih žil …
»Matevž Jus, Maribor Radvanje, dva rondoja – Razvanje nimajo nobenega. Na taboru sem prvič, sem torej greenhorn, zelenec. Krogovci so me zvlekli sem za lase. Nisem ne vodnar, ne koza, ne devica, temveč tehtnica. Znan sem po raznih vzdevkih, a bi prosil, da me ne sprašujete, po katerih. Mali, veseli, debeli … pripravljen na vsako p....« »Pičipoki,« se zadere Anja, tista, ki mu zadnji dan bleščečo se čupo splete v ljubki kitki, da se razkrijejo prej skrite velike oči. »Ne vprašajte me, prosim, zakaj sem dobil ta vzdevek,« de fant s sposobnostjo, da junaško prenaša norčevanje drugih iz njega, in za povrhu lastno norčevanje iz samega sebe kombinira z razmišljanjem o vsem, kar opazi budno oko. Matevž je saksofonist. In pleše, tako kot Anja, Tjaša, Ana … V Krogu, jasno.
»Ana Zorec, Maribor center, 13 let, sedmi razred osnovne šole Borisa Kidriča, krogovka, vodnarka, to pa zato, ker je vsaka luža moja!«

O župnikih, testih, vedoželjnosti in – glasbi
Ponižno prihuljeno sem hodila za njimi in poslušala pogovore o župnikih, umetnosti reči ne, kadar ti prekipi, ko te profesorji za vsako reč porabijo, vrstniki pa izkoriščajo, o butastih maturitetnih testih (»Ali poznate to in to gorovje?« Odgovor: »Seveda.« Ocena: negativno. Po pritožbi: pozitivno. Komentar: »Če bi profesorji tako skrbno, kot popravljajo naloge, pretresli vprašanja, ki jih postavljajo, bi bili veliko učinkovitejši!«), o dolgočasnih urah (»Željna sem učenja, a so ure, ki bi jih koristenje izrabila, če bi jih prespala!« Za marsikaterega učitelja ne bi bilo nekoristno, če bi tako kot jaz ponižno prihuljeno prisluškoval najstniškim pogovorom!), o politiki (»Ne zanima me. Kar razvlečejo na pol ure, bi jaz povedal v nekaj sekundah. Ko pa je zadnjič Katarina Kresal govorila v Pekrah, smo pričakovali dolgovezen govor, a je končala jedrnato in razločno v desetih minutah. Ne vem, kakšna političarka je, ampak povedala je dobro …«). Kako težko je, če te vse zanima in se ne moreš odločiti, čemu bi se posvetil v prihodnosti. Večina pogovorov pa je tekla o glasbi. Glasba je njihova alfa in omega.
»Sem Lucija Vihar. Dala si bom dol kapuco, da me boste videli. 16 let, kozoroginja, prvi letnik druge gimnazije. Igram violino, bobne, tamburico.« Tista Lucija, ki se dere z nezamenljivim cvilečim glasom in ploska s posebno, razpoznavno frekvenco. Tista botra, ki razjezi rablja, ker pokriva z dlanmi zadnjico svoje male krščenke, ko ji on obredno nalaga po zadnjici. »Moja mama si želi, da bi bila vsaj enkrat prav dobra v šoli! Ampak kako naj bom, če pa vem, da zmorem več. Moj problem je, da ne vem, kaj naj študiram. Vse me zanima. A nočem si zapreti poti.« Dekle velikodušne ambicioznosti zna glasno izraziti skrivne najstniške sanje: »Rada bi prepotovala svet, opazovala ljudi, rada bi bila neke vrste novinarka na kriznih točkah sveta, posrednica med ljudmi, rada bi spreminjala svet, ne da bi bila političarka. Imela bi največjo dobrodelno, povezovalno organizacijo na svetu z domovi za otroke, kjer bi jim dali dobro izobrazbo, ne samo pomoči. S tem, da jim samo daš hrano in obleko, jim ne pomagaš. Pomagati jim je treba širiti obzorja, to je mogoče s knjigo. Neke vrste igralka sem, že od mladih nog. Napisala bi knjigo. Ko bi imela občutek, da sem nekaj naredila, prispevala svoj delež k boljšemu svetu, bi odprla knjigarno kavarno. Ne za dobiček, ampak za ustvarjanje ozračja. Tam bi ljudje brali ob tortici … Seveda bi imela družino. Ampak takšnemu človeku, kakršen sem jaz, je težko najti partnerja. Ambiciozne ženske zbujajo strah. Imela bi otroke, pet, dva bi posvojila … Nekaj časa sem hotela študirati psihologijo, da bi se bolje razumela. Psihologija me zanima, ker skriva še toliko neraziskanih področij. Ali pa arheologija, vesolje, neraziskani svetovi.« Dekle, ki ima rado tudi samoto, samo sebe drži nazaj zaradi prekipevajočih zanimanj. »V ničemer nisem slaba, a primerjam se samo z najboljšimi. Za nič nisem izjemno nadarjena,« ponavlja Luki in Matevžu, ki ji dopovedujeta, kako zelo je glasbeno nadarjena.
Boštjan je njen brat. Vihar. Študent biologije, ki nam priredi nepredvideno učno uro ob mlaki: o planinskih pupkih, žabah, ki so lahko zelene, tudi če so rjave … Eden od vodij pohodov, ki igra vse mogoče: violino, kitaro, triangel, irsko frulico, bobne, žvižga, poje … in ki so ga »mladinci« do konca tabora uspešno spravili do stanja, da je spal stoje.
Krogovci so vsi po vrsti tamburaši razen Matevža, ki igra saksofon. Krajši bi bil seznam vsega, česar ne počnejo, kot tistega, kar počnejo. Razen Klemna, kolovodje, kar zadeva dobro voljo, tistega, ki »nič ne dela, samo 'hantla', to pomeni, da drži vse gor«. »Uživati – to so moje sanje,« pravi. Spotoma pa seje seme svoje uživancije naokoli kot bolnik norice. Vsi se nalezejo, nemogoče je uiti. Joj, kako srbi! Cel dan. Celo noč. In ves čas vmes. Klemen je tisti, ki mu je Terra Folk zaigral za 18. rojstni dan. Vprašajte njegovo mamo, kako mu je to »shantlala«. Vprašajte njega, kako je prišel do spoznanja, da je popoln. »Tako, da sem se pošalil na svoj račun. Mogoče pa sem. Popoln namreč.« Njegove sanje so lasersko osredotočene na glasbo. »Za to sem poslan!« Klemen je utelešenje entuziazma v izvornem pomenu besede. V grščini pomeni: biti izpolnjen z bogom, obdarjen z ustvarjalnostjo, ki ne mine, ko pade večer.

Vse zaradi želje po druženju
Luka je svoje zanimanje za vse mogoče izkristaliziral v načrt za študij klarineta na akademiji. Berlin, London, Dunaj, Pariz – to so njegove sanje, realnejša sta Gradec in Celovec. Babica že od njegovega rojstva varčuje za uresničitev sanj svojih vnukov. Oba z dvojčico Tjašo igrata kitaro. Glasbo bo študiral tudi Matevž, najraje v Londonu, zdaj je v prvem letniku srednje glasbene šole (saksofon). Drugi primaknejo, da mora hkrati še doktorirati iz bontona (in si pridobiti dlako na jeziku).
Vsi so ljubitelji glasbe, ne nujno in ne samo ljudske. In dobre družbe: »Definitivno. Absolutno. Kakopak!« (Klemen) Luciji še lani ni bilo všeč: »Folklora izgubi prizvok šele, ko jo spoznaš. A redki prihajajo zaradi folklore. Folklora je le priložnost za druženje. Zaradi tega prihajamo. Ne zaradi ohranjanja izročila, negovanja zapuščine.«