Stota Gorniška potepanja: Čeprav nenajavljen, je bil zelo prijeten in zanimiv. Takole je bilo ...
Taščica
Naj bo jubilejna stota objava malo drugačna. Z Gorniškimi potepanji gremo vedno kam na obisk, tudi živali so v gorskem svetu naše zveste spremljevalke, tokrat pa je ob njihovi pripravi prišel, bolje rečeno priletel, kar sam. Čeprav nenajavljen, je bil zelo prijeten in zanimiv. Takole je bilo ...
Ko zjutraj vstanem in si oči pomanem ...
Odprem vrata, da malo prezračim. Ker ne želim zmrzovati, se zaprem v kuhinjo. Po nekaj minutah je zraka dovolj. Grem zapret in slišim, da nekaj stopica po sobi.
"Poglej jo no. Ja kaj pa ti tukaj?"
Zaganja se v šipo. Želi ven, na svobodo.
"Saj te bom izpustil, le nekaj ti bom dal za pod zob. Pa saj jih menda nimaš ... Veš, ljudje pač tako rečemo. Verjetno si lačna v tem mrazu, ki pritiska zunaj."
Na tla ji dam nekaj malega dobrot in grem za računalnik, da je ne motim. Očitno ji tekne - vsaj po zvokih iz sosednjega prostora. Ko zmanjka, pride k meni:
"Ali še imaš kaj?"
Kar prijatelja postaneva, si domišljam ... Skoči na računalniško mizo pa na okensko polico in spet na tla. Se sprehaja med nogami ...
"Kaj pa delaš?" vpraša.
"Gorniška potepanja. Veš, naslednja sreda bo kmalu," ji odgovorim.
Obiska je konec. Vrata se odpro in ptička vzleti v svet.
Zaželim ji lep dan. Da bi bil takšen tudi vaš.
Srečno!