Slovenske novice - Dejan Ogrinec: Za najbolj nore
Delo - STA: Festival gorniškega filma
Na gorniškem filmskem festivalu v Ljubljani sta predavala predstavnika tako imenovanega punk-alpinizma, Anglež Paul Pritchard in Škot Dave MacLeod – Prvi je delno hrom, ker mu je na Tasmaniji na glavo padla skala, drugi je še vedno dejaven, spremlja in varuje pa ga žena
Britanci se imajo za nekaj posebnega – najbrž zato, ker so otočani. Namesto z evri vztrajno plačujejo s funti, več kot polovica bi jih, kot so pokazale ankete, izstopila iz Evropske unije. Nič nenavadnega torej, da so že v prejšnjem stoletju razvili tudi poseben slog plezanja, pravo nasprotje današnjemu športnemu plezanju, ki je skoraj 100-odstotno varno. Tako imenovani punk-alpinizem je 100-odstotno nevaren oziroma 0-odstotno varen. Dva takšna plezalca sta bila te dni v Ljubljani.
Predstavnik ekstremne smeri iz osemdesetih let prejšnjega stoletja je 41-letni Paul Pritchard. Še vedno značilni suhec, ki zdaj živi na Tasmaniji, kjer bi se njegova življenjska pot skorajda končala, je bil legenda in to tudi ostaja. Legenda alpinizma, vztrajnosti, norosti in predvsem sreče. Obilice sreče.
Bralec dobesedno požre njegovi knjigi – če je plezalec po duši ali ne. In zato ne preseneča, da je za obe prejel prestižni knjižni nagradi Boardman-Tasker. Pritchard ni samo dober pripovedovalec zgodb iz svojega bogatega plezalskega življenja, ampak ima tudi kaj povedati. Po prelepem stolpu Asgard na otočju Baffin, po ostri grebenski rezi himalajske gore M. Meru v Indiji, prek tanke, kilometer in pol dolge granitne poči v Patagoniji in še marsikje po svetu je sledil ideji velikih (ogromnih) deviških sten, ki so med najlepšimi, najtežjimi, najdrznejšimi na svetu, pri tem pa je bil vsaj deset, če že ne dvajset let pred časom in takratnimi trendi.
Plezalci znajo šele danes ceniti večino nekaterih njegovih smeri. Takrat, v tistih letih, pa je bil to pravi športni punk. Čudaški presežnik, ki ga v tistem obdobju tudi mi, Slovenci, ki smo bili nekoč v marsičem podobni angleškemu alpinizmu, še nismo povsem dojemali.
Njegova športna pot se je ustavila spodaj, na južni polobli, ko mu je na stojišču tik nad morjem pod slovitim stebrom Totem Pole na Tasmaniji, morda najlepši plezalni težavi na svetu, na glavo padla skala. Obležal je, pregrinjali so ga valovi in čakal je kar osem ur, da so ga rešili s tako krvave police, da je reševalcu dobesedno drselo na njej. Desna polovica njegovega telesa je hroma, toda ostal je na Tasmaniji, se poročil in dobil dva otroka. Kljub delni paralizi še vedno hodi v hribe.
Vendar to ni bila njegova edina nesreča. Nekoč je bil deset minut nezavesten v vodi, ko je po padcu iz stene v morje izgubil zavest in se zataknil na čereh. S plezalnimi dejanji je večkrat prečkal meje razuma in norosti. Vse o njem in njegovih dosežkih pove njegova knjiga Nevarna igra (založba SidArta).
Onkraj mogočega pa se zelo rad sprehaja tudi Dave MacLeod, Škot, ki velja za plezalca s trenutno največjimi el cojones na svetu. Plezalci namreč tistemu, ki je več kot samo pogumen, rečejo, da ima moda. Jajca, po domače. Za seboj ima na tradicionalni način preplezano nedvomno najtežjo smer na svetu (varovanje si namešča sproti). Dave je danes to, kar je bil Paul pred dvajsetimi leti. A pri prvem preseneča nekaj drugega: med mirnim in skoncentriranim plezanjem, ki se lahko v sekundi spremeni v smrtni padec, ga opazuje in varuje nihče drug kot njegova žena Clarie.
Ta je bila junakinja že prvega znanega filma o Davu z naslovom E11, ki je več kot odlično pokazal drugo plat težave: kako se z morebitno smrtjo in frustracijami spoprijema tisti drugi, ki ne pleza. V njunem primeru je Clarie hodila v službo in služila denar za oba. Zdaj snema filme o možu, ga vseskozi spremlja ter varuje med plezanjem. Za prvi film Echo Wall je že dobila visoko priznanje in nagrado. Težko je razumeti njene in njegove živce. Ko je recimo plezal smer To Hell and Back (do pekla in nazaj), je na najtežjem kraju na glas zatulil. Clarie je planila v solze, saj je že videla moža, kako bo priletel na tla in se ubil. Padec v tej smeri bi bil namreč zagotovo smrten. Še snemalec je prenehal delati od šoka in presenečenja. A Dave je zatulil samo zato, da je sprostil psihološko napetost.
Odgovor, zakaj sploh preplezati take smeri, sta (in nista) dala oba plezalca na predavanjih v Ljubljani, znotraj nedavno minulega gorniškega filmskega festivala v Cankarjevem domu. Od njiju je vejal zelo sproščen in lahkoten odnos do sveta, plezanja in tudi do nas, gledalcev. Njuno sporočilo: vsi smo si enaki in nikoli ne vemo, do kdaj bomo še živeli, zato živi že danes in bodi čim bolj zadovoljen. Khm, zakaj plezati smeri, v katerih se lahko ubiješ, pa je težko razumeti, če nisi Britanec in ne živiš v tistem okolju, sta pojasnila.
Dejan Ogrinec
Delo, 23.03.09: Festival gorniškega filma - STA
Neznana Antarktika, film o pogumnih slovaških pustolovcih, ki so se odločili, da prehodijo najhladnejši kontinent na svetu od njegovega roba do najvišje točke, je na 3. festivalu goriškega filma prejel glavno nagrado mesta Domžale. Festival, ki se je končal v petek, je v Ljubljani in Domžalah v štirih kategorijah prikazal 33 filmov iz 17 držav.
Poljski film Neznana Antarktika je glavno nagrado štiridnevnega mednarodnega festivala dobil za vsebinsko in tehnično popolnost ter etično sporočilo. Ob tem so, kot je mogoče izvedeti na festivalski spletni strani, podelili še vrsto nagrad.