V njih so dosegali višinske rekorde, tudi prvenstvenih smeri ne manjka, celo pristopov na še deviške vrhove in tudi katero od naših poimenovanj le-teh se bo upajmo obdržalo ... uspehov mednarodnih razsežnosti pa v gorah SZ doslej vendar le še nismo zabeležili.
Vzrokov je več. Izbira alpinističnih ciljev v SZ je še vedno precej otežkočena; določena področja so za tujce sploh »zakrita«, za druge dobe dovoljenje le redki ... Tudi izbira sten in smeri je včasih omejena, ni primerne literature za študij ciljev v času priprav itd. Res pa je tudi, da so bili praktično vsi naši dosedanji obiski tamkajšnjih gora usmerjeni bolj v nabiranje izkušenj, za nekatere pa so bili izbrani cilji že skrajni domet.
Najpogostejši so bili naši obiski Kavkaza. Že leta 1902 se je Belario Langyal z Reke povzpel na Kazbek (5040 m). Slovenec dr. Oskar Reya je njegov rekord premaknil na 5633, ko je leta 1929 stopil na teme najvišje gore vsega Kavkaza, na zahodni vrh Elbrusa. Med serijo petih Jugoslovanskih alpinističnih odprav v Kavkaz, ki so si z vsega enem letom presledka (1967) sledile po letu 1963, se je v tem gorstvu kalil prenekateri naš kasnejši himalajec. Nadaljnje odprave so spet pomenile korak dalje; bile so vseh vrst, od kadrovske (1974) do republiških ter meddruštvenih in celo društvenih. Sicer so bile vse odprave po letu 1956 realizirane na osnovi izmenjave, brez deviznih stroškov, zato pa s toliko več organizacijskih naporov.
Poleg višinskih rekordov, ki smo jih izgleda največ dosegli prav v Kavkazu in ki prav gotovo pomenijo določen premik v alpinistični zgodovini vsakega naroda (države), velja posebno omeniti predvsem tretjo ponovitev zahtevne (5B) kombinirane smeri imenovane Križ Ušbe, preplezana 1964. Lepa dosežka sta bila tudi prva dva prvenstvena vzpona opravljene dve leti kasneje.
Za Kavkazom je prišel na vrsto (1967) Pamir. Tu je že prva odprava dosegla pomemben uspeh: vsaka od treh navez je preplezala svojo smer in se povzpela na teme mogočnega Pik Lenina (7134 m). Pet let za tem je sledil še vzpon na najvišji vrh (Komunizem, 7495 m) Sovjetske zveze. Dve leti kasneje sta alpinista iz BIH opravila še prvi jugoslovanski pristop še na en sedemtisočak (tretji, od skupno štirih), na Pik Korženevske (7105 m) . Največji uspeh naših alpinistk v tujih visokih gorah je njih samostojen vzpon na Pik Komunizma. Leto kasneje so se na njem izkazali še Kranjčani s 3. ponovitvijo smeri Bezubkina in smučanjem izpod samega vrha gore. Najuspešnejši je bil prav gotovo naš prvi in doslej edini obisk Južnega Pamirja (l. 1979). Tudi »raziskava« Fanskih gora istega leta je prinesla lepe rezultate, tako kot obisk Tien Šana leta 1985.
|