Nedeljski dnevnik, 21.08.05 - Tomaž Bukovec: Tomaža Humarja rešili iz stene
TOMAŽA HUMARJA SO S HELIKOPTERJEM REŠILI IZ STENE NANGA PARBATA
Goro je hotel vzeti kar s seboj
"
Zahvaljujem se za nov rojstni dan: članom odprave, vsem, ki ste sodelovali pri reševanju, tako v Pakistanu in Sloveniji kot drugod po svetu, politični podpori, pakistanski vojski in predvsem šestim članom helikopterske posadke," se je glasilo sporočilo alpinista Tomaža Humarja. Ni pa se zahvalil sreči, ki ga je tokrat res izdatno spremljala.
Drama v steni
Zaradi drame v steni Nanga Parbata sta prve dni avgusta trepetali vsa Slovenija in svetovna alpinistična javnost, ki sta spremljali Humarjev boj za preživetje. Zatekel se je v bivak in okoli njega so grmeli plazovi, tako da se ni mogel premakniti niti za milimeter. Kljub izjemno majhnim možnostim za rešitev se je posadka pakistanskega helikopterja odločila za izjemno tvegan poskus reševanja in - uspela.
Helikopterji težko letijo na tej višini, vprašanje pa je bilo seveda tudi, kje dobiti dovolj izkušene pilote za letenje v teh razmerah. V Pakistan so že potovali najbolj izkušeni švicarski reševalci, minister dr. Dimitrij Rupel pa se je s pakistanskim zunanjim ministrom Kuršidom Kusurijem uspel dogovoriti, da bodo njihovi reševalci storili vse, kar je v njihovi moči, in da bodo pakistanske oblasti dovolile posredovati tudi evropskim reševalcem. Očitno je ta konkurenčnost pripomogla k temu, da so se pakistanski piloti sami lotili reševalne akcije in jo verjetno bolje opravili, kot bi jo švicarski reševalci. "Za tako izjemna reševanja so navadno najboljši domači piloti, ki poznajo vetrove, pakistanski piloti pa gotovo pogosto letijo tudi na ekstremnih višinah, prav gotovo večkrat kot evropski, ki rešujejo največ do višine 4808 metrov, kolikor je visok Mont Blanc. Tudi zato sem prepričan, da so bili domači piloti najbolj primerni za to reševanje," je povedal Marko Zavrl, inštruktor letenja z več kot 4000 urami letenja na različnih tipih helikopterjev. Bil je namreč pilot in inštruktor v Letalski policijski enoti od leta 1976 do leta 1988 in na leto opravil od 30 do 40 reševalnih akcij v slovenskem visokogorju.
Helikopter za velike višine
Na vso srečo imajo pakistanske vojaške sile helikopterje tipa lama francoskega proizvajalca Aerospatiale, ki ga odlikujeta izjemno močan motor in majhna teža. Rešetkasti trup še dodatno pripomore ne le k manjši teži, ampak tudi k manjši občutljivosti za bočni veter. Po mnenju letalskih strokovnjakov je to eden najprimernejših helikopterjev za reševanje na ekstremnih višinah, in sicer kljub temu, da ga že nekaj let ne izdelujejo več (zaradi prehrupnosti), z njim pa so pred leti dosegli celo višino (v letenju) 12.440 metrov.
Posebnost lahkega helikopterja lama je njegova moč. Ima izjemno razmerje moči in teže, saj znaša skoraj 1 : 1,17. Motor ima 870 konjskih moči in ves helikopter tehta vsega 1020 kilogramov. Za moč helikopterja je pomembna tudi višina. Najprej je potrebno zapisati, da lahko v progresivnem (vodoravnem) letu leti bistveno višje kot v lebdenju. "Samo kot primer naj povem, da helikopterji slovenske policije in vojske (bell) lahko letijo do višine 6000 metrov, z ground efektom pa lahko pristanejo nekje do višine 4000 metrov. Zemeljski efekt se pojavi 20 do 30 metrov nad zemljiščem, na višini deset do pet metrov pa je že največji. V zelo strmih stenah tega efekta ni, glede na konfiguracijo terena nad Humarjevim bivakom pa mislim, da je do tega efekta prišlo in je olajšalo lebdenje helikopterja. Že manjše police so namreč dovolj, da pride do te pomoči Zemlje," je razlagal Zavrl in dodal, da je posadka verjetno izkoristila tudi moč vzgonskega vetra. Moč motorja je odvisna tudi od višine, predvsem pa od temperature zunanjega zraka. Poenostavljeno povedano, motor pri nizkih zunanjih temperaturah na 6000 metrih nadmorske višine dela, kot bi letel pri pozitivnih temperaturah bistveno nižje. Na nosilnost helikopterja pa vpliva višina oziroma gostota zraka. Rotor helikopterja ima na ekstremnih višinah velike napadne kote, ki se v lebdenju približujejo kritičnim, zaradi česar je motor maksimalno obremenjen. Zaradi zmanjšane gostote zraka sta zmanjšani tudi stabilnost in upravljivost helikopterja in ravno zaradi tega je reševanje s helikopterji na velikih višinah izjemno težko. "Pomembni so moč helikopterja, čim manjša teža plovila, zunanja temperatura in optimalni vetrovi ter seveda posadka," je pripovedoval Marko Zavrl.
Sistemi reševanja
V gorah rešujejo na tri načine, in sicer: s pristajanjem ali prislonom, z vitlom z jeklenico in s fiksno vrvjo. Vitli so dokaj težki, zato jih pri reševanjih zelo visoko ni mogoče uporabiti. Helikopter na normalnih višinah zalebdi nad gozdom ali polico v steni, operater na vitlu spusti pletenico do tal (do 80, najpogosteje pa do največ 40 metrov). Tako spuščanje zahteva večminutno lebdenje. Tretji sistem je reševanje s fiksno vrvjo, vpeto pod helikopter. Nanjo se praviloma obesi reševalca in ga potem odložijo v steni ali na polici oziroma se opravi potrebni manever. Slovenski reševalci (vojska in policija) rešujejo z vsemi tremi sistemi, fiksna vrv pa se praviloma uporablja v posebnih primerih oziroma na lažjih helikopterjih, v kritičnih okoliščinah pa jo je mogoče tudi odpeti. Uporabljajo statično vrv (z raztezkom do 1,5 odstotka) velike nosilnosti in dolgo deset do 15 metrov. Pri reševanju Tomaža Humarja so se odločili za slednji način reševanja, ki je bil nekako najbolj primeren, pri čemer je Tomaž moral opraviti vlogo reševanca in reševalca.
S puško nad Humarja
Ena večjih težav pri reševanju je bila, kako mu podati vrv. Pakistanski reševalci in slovenska ekipa so se odločili za petnajstkilogramsko utež, ki je visela na približno desetmetrski vrvi pod helikopterjem in sistem se je izkazal za uspešnega. V iskanju načina dviga iz stene je na spletni naslov Humarjeve ekipe prišlo tudi nekaj zelo zanimivih predlogov.
Primož Kapun je predlagal inovativen sistem dostave pomoči v steno. Opremo naj bi dali v posebno kroglo in nanjo naj bi pritrdili snežne sablje ter vse to vrgli nad Humarjev bivak. Po Primoževem mnenju naj bi se dobro obnesla, saj naj bi sablje prikovale kroglo na mesto padca, samo zadeti ga ne bi smela.
Mateja je predlagala, naj bi Humarju vrv izstrelili z lokom ali samostrelom, še bolj izviren pa je bil Igor Vrtačnik. Predlagal je, da naj bi do Tomaža ustrelili laks s podvodno puško. Po prvi varianti bi mu ustrelili tanjšega in bi potem potegnil k sebi reševalno vrv, druga varianta pa je bila že bolj dodelana. Uporabili naj bi kar poseben laks za tune, ki zdrži od 600 do 1000 kilogramov in ki bi ga potem kar z laksom potegnili iz stene kot debelo tuno.
Nekaj podobnega se je tudi zgodilo, saj so Tomaža dobesedno izpulili iz stene. Njegova izjava, da je malo manjkalo, da bi se ponovil Okrešelj, pa je povsem napačna. Desetega junija 1997 se je med vajo GRS na Turski gori zgodila huda nesreča, v kateri je izgubilo življenje pet reševalcev. V javnosti nekako velja, da je eden od reševalcev pozabil izpeti popkovino iz nosil, zato je helikopter ostal privezan na goro oziroma sidrišče, na katerem so bili reševalci. Po rekonstrukciji nesreče, ki so jo opravili gorski reševalci v Mojstrani 21. junija 1997, naj bi se nesreča zgodila zaradi najslabšega možnega zaporedja dogodkov. Helikopter je po tej rekonstrukciji potegnil reševalce iz stene zato, ker se je enemu izmed reševalcev v nosila ujela predolga popkovina, ne pa zato, ker se je pozabil izpeti. Kot se je izpel Humar.
Pripenjanje na reševalno vrv in odpenjanje s sidrišča sta pri tem temeljna in osnovna operacija. Lebdenje na višini 6000 metrov je bilo gotovo nemirno in na meji mogočega, Humar pa bi se moral po pripovedovanju pilota Marka Zavrla odpeti čim hitreje oziroma bi moral obe operaciji, odpenjanje s sidrišča in pripenjanje na reševalno vrv opraviti istočasno ali se celo odpeti trenutek pred pripenjanjem. Reševalci so mu zaupali svoje življenje, on pa jih je v stiski, izmučenosti in nezbranosti privezal v steno!
"Po morda petdesetih poskusih sem vendarle s cepinom uspel ujeti vrv in potegniti utež k sebi. V tistem manevru, ko je helikopter mlatil nad mano le dober meter ali meter in pol od stene in sprožal plazove, je bilo noro. Nič nisem videl, nisem mogel dihati, vmes se mi je privijačila še vponka (varnostna matica na vponki se je zategnila, op. p.) in sem jo komaj odvil. Potem sem se pripel in pozabil na sidrišče, o katerem sem ves čas razmišljal. Nož sem imel pri sebi, vendar nisem mogel ničesar več narediti. Helikopter me je potegnil iz stene in sem nekaj časa visel, potem pa se je strgal prusik, in me je odneslo pod helikopter. Na vso srečo se je vse skupaj vendarle srečno končalo," je po vrnitvi v dolino povedal Tomaž Humar.
Posnetek reševanja je dobesedno grozljiv. Helikopter je zanihal, videti je, kot da bi se s pomočjo zemeljskega efekta uprl v steno in tako okrepil silo, ki je bila na vso srečo močnejša od Humarjevega prusika, ki je popustil verjetno tik pred katastrofo ... Če bi Humar imel dober prusik (kot bi moral biti), verjetno ne bi bil več med živimi. Očitno pa je imel tanjšo vrv, morda celo dotrajano, ki je popustila kot vezalka. Na vso srečo!
Pilot pakistanske vojske polkovnik Rašid Ulah Baig in kopilot major Kalid Amir Rana, oba z več kot 3000 urami letenja, sta upravičeno postala narodna junaka, Pakistan pa se je s tem reševanjem predstavil svetu v povsem drugačni luči. Z reševanjem Tomaža Humarja na višini 6000 metrov so postavili nov mejnik reševanja v Himalaji, veliko vprašanje pa je, ali bodo kaj takega še kdaj ponovili. Če je eden izmed najboljših svetovnih alpinistov naredil tako napako, kako naj piloti zaupajo svoje življenje manj izkušenim.
Tomaž Bukovec