Dnevnik - Primož Knez: Poslanstvo gorskih reševalcev, ki prosti čas nesebično namenjajo pomoči sočloveku, je neizmerljivo in neopisljivo.
V nevarnost se podajajo, da bi tudi ob tveganju lastnega rešili drugo življenje. Kako hudo mora biti, ko lahko ugotovijo, da pomoči ni več.
Primarij dr. Iztok Tomazin je tržiški družinski in urgentni zdravnik, ... Dnevnik
Primarij dr. Iztok Tomazin je tržiški družinski in urgentni zdravnik, direktor tamkajšnjega zdravstvenega doma, izjemen alpinist, gornik, začetnik sodobnega prostega plezanja v Sloveniji, udeleženec številnih odprav na sedem- in osemtisočake, alpinistični smučar, publicist, pisec knjig. Kot zdravnik letalec pri Gorski reševalni službi in Helikopterski nujni pomoči pa predvsem Človek z veliko začetnico. »Redko vem, da grem v gore s helikopterjem zgolj ugotovit, da so bile poškodbe prehude in da je ponesrečeni umrl. Vedno hitimo na kraj nesreče v prepričanju, da bomo lahko pomagali. Najhuje je, ko prideš do ponesrečenega in kot strokovnjak veš, da so poškodbe prehude in da so človeku, nad katerega se sklanjaš in ki mu na vse kriplje in pretege, po svojih najboljših močeh ter kar se da strokovno pomagaš, štete minute življenja. Hudo je, ko je življenje nekoga na nitki. Pa se vseeno trudiš. In to največkrat ob prisotnosti svojcev, prijateljev, s katerimi se je ponesrečeni skupaj odpravil na pot v gore. Sem ter tja pride tudi do čudežev, a ti so zares zelo redki,« pravi Tomazin.
Smrt je njegova redna spremljevalka tako v poklicu, ki ga opravlja, kot v prostočasni dejavnosti. »Srečo sem imel, da nikoli ni prišlo do tega, da bi na odpravah v Himalaji ali drugih visokih gorstvih moral za seboj pustiti prijatelja. Po drugi strani pa jih je precej ostalo v gorah, tudi naših. Žal se je večkrat zgodilo tudi to, da sem šel reševat gorniškega prijatelja, a mu nismo mogli več pomagati. Takrat si s smrtjo soočen z vseh mogočih plati. Kot profesionalec bi moral odmisliti to, da si tudi pokojnikov prijatelj in da si prijatelj njegovih svojcev. Takrat ne moreš. Zdravniki in reševalci nismo roboti.«
Zase sicer pravi, da se že pred odhodom psihično pripravi na vse in da sredi gora skuša čustva potisniti ob stran. Med samo akcijo je to lažje, hkrati pa tudi nujno, saj gre po navadi za zelo nevarne akcije, kjer je že iz tehničnega vidika treba vse speljati brez napake. Vsaka je namreč lahko usodna tudi za reševalca. Stres po navadi pride po končani akciji in čustva je takrat nemogoče potisniti ob stran. Že tako izurjenemu strokovnjaku to ne uspe, kako je šele z njegovimi kolegi, gorskimi reševalci. V reševanje jih žene neka zapletena stvar, pravijo. Že res, da največkrat ponesrečenim pomagajo in jim na neki način podarijo še eno življenje, a včasih mora zdravnik zgolj ugotoviti smrt, gorski reševalci pa truplo prenesti v dolino, kjer čakajo svojci, prijatelji. Stres je za fante in dekleta v gorski reševalni službi velik, posttravmatski sindrom pa nekaj običajnega. Ta se lahko kaže na več načinov, kot nevrotske motnje, nespečnost, lahko pride do alkoholizma, kaže se tudi v medsebojnih odnosih, v odnosih s partnerjem, otroki, v obnašanju v službi. Da gredo reševalci po končani akciji »na pivo«, je, kot pravi tudi Tomazin, koristno, a največkrat ne dovolj. »Najhuje je, ko ti nekdo umre na rokah. Včasih se v Gorski reševalni zvezi s tem nismo kaj prida ukvarjali, a zadeve se spreminjajo. Že zdaj sta med našimi člani tudi dva psihologa in končno smo začeli premikati stvari na področju predelave stresa. Fantje se morajo soočiti s smrtjo, z najhujšimi posledicami pri reševanju. Sicer so posledice lahko zelo resne,« je prepričan Tomazin, ki se sam ukvarja z izvorno, primarno jogo, veliko stresa predela v naravi, ki je, kot pravi, najboljša zdravilka za psihične težave. »Srečo imam, da je žena strokovnjakinja prav za to področje, in čeprav velja, da službe in takega stresa ne gre nositi domov, midva veliko tega predelava. Zavedati se je treba, da premagovanje posttravmatskega stresa ni, kot bi peljal avto na servis, kjer ti ga popravijo in spet teče normalno naprej. Izkušnje s smrtjo in nemočjo, čeprav si šel na pot, da boš pomagal, se nabirajo in nabirajo in s tem se je treba soočati sproti, nekaj pa vedno neseš s seboj,« je prepričan Tomazin.
Sam v takih primerih »natakne plašnice« in opravi delo rutinsko. »No, vsaj domišljam si tako. Seveda pa nikoli ne more iti za rutino. V gorah so zraven mož, žena, otroci, da ne rečem starši, ko je treba reševati otroke. Nemogoče je delati rutinsko. Takrat je težko biti profesionalec.«
Pripraviti se na smrt v takih primerih je mnogo težje kot v službi, ki jo sicer opravlja. Čeprav so vezi z umirajočim pacientom globlje in močnejše, se na neizbežno smrt lažje pripraviš. Tudi skupaj z umirajočim in s svojci. »Strahu pred smrtjo kot tako seveda že dolgo nimam več. Strah pred tem, da vem, da bo nekdo umrl, pa če se še bolj trudim, pa ne izgine nikdar. In morda je prav tako.«
Primož Knez