Družina - Andrej Praznik: V soboto, 16. junija, mineva sto let od začetkov organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji. Med tistimi, ki pomagajo planincem in izletnikom, je že dobrega pol stoletja alpinist Anton Sazonov – Tonač.
V zadnjem stoletju se je smrtno ponesrečilo skoraj dva tisoč obiskovalcev naših gora, gorski reševalci pa so samo lani pomagali več kot štiristokrat. »V hribih si dostikrat v nevarnosti, zato veš, kako je tistim, ki se znajdejo v težavah. Ker obvladaš hojo in plezanje, jim želiš pomagati,« preprosto razloži Anton Sazonov – Tonač, ki se kljub petinsedemdesetim letom še vedno udeležuje reševanj. Letos je bil že na dveh, nazadnje konec maja na Nanosu, kjer se je poškodoval pohodnik iz tujine.
Anton Sazonov se je rodil tik pred drugo svetovno vojno, ko gorništvo še ni bilo tako razširjeno kot danes. Gore so ga navdušile med šolanjem v Kranju, kjer je skozi okna internata opazoval Storžič – svoj prvi osvojeni dvatisočak. Že takrat se je pridružil kranjskim alpinistom. Po dveletnem vojaškem roku je začel leta 1959 obiskovati plezalno šolo pri PD Ljubljana Matica in se kmalu lotil zahtevnih plezalnih vzponov. Naslednje leto je šel prvič v Francijo in se zaradi slabega vremena povzpel le na Mont Blanc. Leta 1961 sta s soplezalcem Brankom Pretnarjem preplezala nekaj težkih smeri v okolici Chamonixa in nazadnje prečila Chamonijske igle. Še danes se spomni, da je imel po petih dneh plezanja po granitu prste tako odrgnjene, da je na oprimkih ostajala krvava sled.
Udeležil se je odprav na otočje Svalbard v Severnem ledenem morju, na tedaj še neosvojeni Kangbačen (7902 m) v Himalaji, v Hindukuš in na Anapurno, vodil je odpravo na Trisul. Bil je v navezi s Stanetom Belakom in Alešem Kunaverjem, ki je leta 1968 prva pozimi preplezala Čopov steber v Triglavski severni steni. Plezati so začeli v lepem vremenu, po treh dneh pa jih je visoko v steni ustavilo močno sneženje. Dva dni so preživeli v skalni votlini, nato nadaljevali vzpon in po skupno osmih dneh dosegli vrh stene. Veseli in zelo lačni, saj zadnjih pet dni niso jedli. Pri Vodnikovi koči jih je čakala množica reševalcev, ki so se zaradi dveh metrov novega snega bali zanje. Ko so naslednji dan prispeli v Staro Fužino, ga je neka ženica vprašala: »No, ali ste dobili tiste tri?« »Ja, smo,« je odgovoril. »Kar fejst jih dajte po riti in to s palico!« mu je naročila.
Za obisk gora se je moral krepko potruditi. Ob sobotah se je iz tovarne pozno zvečer s kolesom vrnil domov, vzel nahrbtnik in znova sedel na kolo. Ob enih ali dveh ponoči je bil v Kamniški Bistrici, malce zadremal, ves dan plezal in bil naslednje jutro ob šestih znova v službi. Za gore je navduševal tudi druge. Na povabilo podraškega župnika Otmarja Črnilogarja je z diapozitivi predaval po Vipavskem. Skupaj sta naredila načrt za plezalno pot na Gradiško Turo, ki je danes med najlepšimi na Primorskem, ter omogočila ustanovitev alpinističnega odseka pri PD Vipava in plezališč Gradiška Tura in Vipavska Bela.
Leta 1960 so ga povabili v gorsko reševalno službo. Prvega reševanja se je udeležil, še preden je postal njen član in pozneje inštruktor. Ko je bil v Kamniški Bistrici, so mimo prišli reševalci in ga vzeli na Grintovec, kjer se je ponesrečil nekdo, ki je hotel čez mejo v Avstrijo. Pravi, da so bili takrat polni navdušenja, a povsem nepripravljeni na to, kar jih je čakalo. Hudo je, ko prvič vidiš razbito telo in kar nekaj časa traja, da to preboliš. Posebej težko je ob izgubi prijateljev. Ko sta se leta 1969 ponesrečila dva od njih, dve leti ni šel v gore.
V tistih časih so gorski reševalci spadali pod milico, ki jim je zagotavljala prevoz, saj sami niso imeli avtomobilov. Ker ni bilo telefonov, je miličnik ob nesreči sedel v avto in jih pobral po domovih. Takrat so bili v tovarni ponosni, da imajo med sabo gorskega reševalca, v drugi polovici osemdesetih let pa se je miselnost spremenila. Mnogi so začeli godrnjati, da morajo delati, medtem ko on lazi po hribih.
Danes reševalcem pomaga helikopter, ki pa ne more vedno poleteti. Zato v negotovem vremenu med čakanjem nanj začnejo izvajati klasično reševanje, saj je dragocena vsaka minuta. Dva ali trije reševalci morajo kar najhitreje do ponesrečenca, da ga pomirijo in mu dajo prvo pomoč. Za njimi pridejo še tisti z opremo, ki se jim občasno pridruži tudi Anton Sazonov – Tonač. »Če se le da, sem še vedno zraven, čeprav ne več v prvih vrstah. Mlajši so močnejši in hitrejši, sam pa poskušam z izkušnjami in znanjem prispevati k temu, da čim hitreje rešimo poškodovano osebo.«
Andrej Praznik