Helikopter je stalnica naših gora
Pridobili smo natančno statistiko vseh helikopterskih gorskih reševanj v letošnji poletni planinski sezoni. Podatki so zelo zanimivi: kažejo na to, da si reševanja v gorah nikakor ni mogoče predstavljati brez pomoči iz zraka.
Primož Knez
Matej Brajnik vodja gorske enote policije
Čeprav je pohodniška oziroma gorniška sezona v Sloveniji zadnja leta razpotegnjena čez vse leto in navdušenci nad gorami te obiskujejo tako poleti kot pozimi, je obdobje, ko so hribi najbolj oblegani, vendarle za nami. Veliko število obiskovalcev gora pomeni tudi več dela za gorske reševalce. Ti imajo vsako leto več intervencij.
Po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) so letos opravili 618 intervencij. Za primerjavo, lani jih je bilo v vsem letu 667. Helikopterska pomoč je pri tem nepogrešljiva. Lani je bodisi vojaški bodisi policijski helikopter sodeloval v 272 primerih reševanja, letos pa že v 274. Gorski reševalci so morali lani v dolino na tak ali drugačen način prenesti tudi 27 trupel gornikov in enajst mrtvih iz kategorije drugi (gre za delovne nesreče, naravne smrti v odmaknjenih krajih, samomore in podobno). Letos je umrlo enajst gornikov in trinajst ljudi iz kategorije drugi.
Od slovenske policije smo pridobili še eno sila zanimivo statistiko, povezano s helikopterskim reševanjem. Ta vključuje prav vsako helikoptersko reševanje za prav vsak dan v obdobju od prvega junija do prvega oktobra. Tako za tiste dni, ko je bil v pripravljenosti in v zraku vojaški helikopter, kot za dneve, ko je posadka uporabljala policijskega. Delež med vojsko in policijo je enakomerno porazdeljen.
Podatki vključujejo še lokacijo reševalne akcije, vrsto nesreče, okoliščine, spol, število in državljanstvo ponesrečenih ter poškodbe in oceno, ali je imel poškodovani ustrezno ali neustrezno opremo. Povrhu pa še, kakšno je bilo tistega dne vreme.
Več kot dve intervenciji na dan
Naša kratka analiza je postregla z zanimivimi rezultati. Za začetek je treba poudariti, da je bilo v teh štirih mesecih 122 dni. Štiriintrideset dni je bilo takih, ko pomoč helikopterja bodisi ni bila potrebna bodisi zaradi vremenskih razmer ni bila mogoča. V preostalih 89 dneh pa je helikopterska posadka opravila kar 185 intervencij. V povprečju torej več kot dve na dan. Izstopajo seveda konci tedna, ko so včasih reševali tudi po petkrat, šestkrat, celo več kot desetkrat (denimo sredi julija). Mimogrede, glede na statistiko GRSZ je bilo vseh intervencij gorskih reševalcev v tem obdobju 428. Pri zvezi ob tem pojasnjujejo, da je vsako reševanje organizirano tako, da hkrati s helikopterskim poteka tudi klasično reševanje, saj se nemalokrat zgodi, da zaradi vremenskih razmer helikoptersko reševanje ni mogoče; če bi poslali ekipo reševalcev peš, pa bi izgubili preveč časa.
Poleti smo že večkrat pisali o tem, da so v naših gorah zadnja leta največji problem tujci, ki se na zahtevne ture odpravijo nepripravljeni, slabo obveščeni in z neustrezno opremo. Prav zato smo najprej preverili, ali ta opažanja gorskih reševalcev potrjuje tudi statistika. Odgovor je kot na dlani: da. Brezplačno, a marsikdaj seveda zelo neprijetno vožnjo z gore v dolino so naši piloti zagotovili kar 129 tujcem. Med domačimi gorniki jih je njihovo pomoč potrebovalo 118. Reševalci so pri tujih državljanih v kar 35 primerih opremo označili za neustrezno. Za primerjavo, le trije poškodovani slovenski pohodniki so bili neustrezno opremljeni. Žal so morali v tem obdobju v dolino pripeljati tudi devet mrtvih. Pet jih je bilo Slovencev, dva Nizozemca, ena nemška in ena švicarska državljanka. Dodati je treba, da gre pri Nizozemcih za očeta in sina, ki sta zaradi udara strele umrla na Draškem vrhu. Helikoptersko reševanje je bilo zaradi nevihtnega vremena pravzaprav onemogočeno.
Pestrost gostov naših gora
Za marsikoga bo presenetljiv podatek o raznolikosti tujcev v naših gorah. Med poškodovanimi so bili namreč pohodniki iz kar 24 držav. Največ je bilo Nemcev (23), sledijo Čehi (12), Nizozemci (enajst), Italijani (deset), Francozi in Madžari (devet), pa tudi Američani, Avstrijci, Belgijci, Estonci, Hrvatje, Izraelci, Malezijci (pet jih je bilo), Poljaki, Slovaki, Španci, Švicarji, Švedi, Britanci ter po en poškodovani iz Avstralije, Irske, Kanade, Ukrajine in celo iz Savdske Arabije.
Na neko avgustovsko soboto so se reševalci podali najprej pod Storžič, od koder so rešili nizozemski par, nato pa še v Triglavsko severno steno, od koder so pomagali Slovakinji, Avstrijki in Kanadčanu. Skupni imenovalec: vsem so morali pomagati, ker so bili prestrašeni. Vsi so bili neustrezno opremljeni. Državljanu Savdske Arabije so pomagali s Stola: bil je nepoškodovan, a povsem obnemogel. Podatka o ustreznosti opreme pa za ta primer ni. Zaradi snežišča med Ledinskim vrhom in Veliko babo sta bila v začetku junija močno prestrašena tudi dva Madžara z neustrezno opremo. Pomagala jima je helikopterska enota. Pet sicer ustrezno opremljenih Malezijcev pa so zaradi nepoznavanja terena reševali z Belih glav. Britanca sta se zaplezala v Triglavski severni steni, prestrašenih je bilo še nekaj Čehov, zaradi snega pod Razorjem tudi oba Estonca. Nepoškodovanega Francoza so po iskalni akciji v začetku julija izgubljenega našli pod Jalovcem v Tamarju.
Preveč množično obiskovanje
Pri GRZS ocenjujejo, da je letošnjo sezono v gorah zaznamovala predvsem množičnost. »V gorah je preprosto vsako leto več ljudi, posledično je več nesreč. Povečuje se število tujcev. Delujemo na različnih področjih preventive; velik izziv je, kako tuje turiste seznaniti z našimi priporočili in obvestili. S povezovanjem z veleposlaništvi držav, katerih državljane največkrat rešujemo, je narejen prvi korak, ki pa še zdaleč ni dovolj,« je ocenila Katarina Janjič z GRZS.
Dehidrirani? Gremo ponje s helikopterjem
Vodja gorske enote policije Matej Brajnik je potrdil, da bo natančna statistika helikopterskih reševanj pomagala tudi pri načrtovanju preventivnih ukrepov. »Začetek letošnje poletne sezone so vsekakor zaznamovali tuji gorniki. Reševali smo zaplezane, izgubljene, prestrašene, take brez resnih poškodb. V gore so se odpravili slabo obveščeni, presenetil jih je sneg, bili so slabo opremljeni,« je ocenil Brajnik in dejal, da si policija skupaj z gorsko reševalno zvezo že dlje časa prizadeva, da bi pri Slovenski turistični organizaciji dosegli, da bi vse, ki se ukvarjajo s turizmom, bolje opremili z informacijami o nevarnostih, ki prežijo v naših gorah, in jih na primeren način posredovali tujim turistom. Na tem področju jih več kot očitno čaka še veliko dela. »Drugi del poletja je bil bolj klasičen, a se število tujcev ni zmanjševalo. Opazili pa smo, da je veliko takih planincev, ki so obnemogli ali bili zgolj dehidrirani, počakalo v koči in od tam poklicalo na pomoč. Sprašujem se o smiselnosti helikopterskega reševanja v takih primerih. Ne nazadnje tako reševanje ni poceni. To je navadno izkoriščanje,« je dodal Brajnik, ki poudarja, da bi morali natančneje opredeliti upravičenost za helikoptersko reševanje, kar je seveda v domeni zdravnika.
V poletnih štirih mesecih je dežurna helikopterska ekipa za gorsko reševanje na voljo vse dni v tednu. A sezona v gorah se nikoli ne konča: »Oktobra smo dežurni še ob koncih tedna, potem pa bomo reševali klasično, se pravi, da bo helikopter po potrebi spotoma pobiral zdravnika in gorske reševalce. Treba pa je vedeti, da tu ne gre le za stroške ali pripravljenost našega ali vojaškega helikopterja. Gorskih reševalcev, ki so usposobljeni za delo v helikopterju, ni neomejeno število. Ti fantje opravijo tudi po 30 dni prostovoljnega dela na leto. Na račun službe in družine!«