Polet, Maratonec - Gregor Šket: Slovenija je s svojo raznolikostjo pravi raj za gorske kolesarje.
Slovenija je s svojo raznolikostjo pravi raj za gorske kolesarje. To ne nazadnje dokazuje tudi podatek, da so se je lotili tudi novinarji legendarne ameriške revije Bike, ki so pred nekaj leti objavili reportažo, v kateri so Slovenijo kot gorskokolesarsko destinacijo predstavili v presežnikih.
Tako rekoč vsaka regija naše dežele ponuja gorskim kolesarjem prekrasno naravo, po kateri je vožnja s kolesom z robustnimi gumami pravi užitek. Nekateri prisegajo na Gorenjsko, drugi imajo najraje Primorsko, tudi prebivalci Ljubljane in Maribora, največjih dveh mest, imajo tako rekoč pred svojim pragom odlične možnosti za gorsko kolesarjenje. Poti je tako rekoč neskončno, saj ima vsak gorski kolesar svojo najljubšo turo in svoje skrivnosti, ki jih skriva zase ali pa jih zaupa le najboljšim prijateljem.
V tem labirintu neštetih poti smo jih izbrali le nekaj za pokušino. Poiskali smo takšne, ki so primerne za čim širšo skupino kolesarjev in ki upoštevajo našo dokaj nenavadno zakonodajo.
Nanos
Nanos velja za gorskokolesarsko klasiko. To še posebno velja v spomladanskih in jesenskih mesecih, ko v drugih delih Slovenije vreme kvari gorskokolesarske užitke, na Primorskem pa je še prijetno toplo.
Avto lahko pustimo v Podnanosu ali se po stari cesti peljemo do odcepa za Nanos in ga »odložimo« za prvim ovinkom. Potem nas čaka poldruga ura vzpona. Dobršen del poti poteka po asfaltni cesti. Ta del navijanja pedalov ni naporen. Cesta poteka nad Vipavsko dolino, ki se vsako serpentino zdi manjša. Vzpon je blag in kot naročen za klepet s sotrpini. Ko pridemo do lovske koče, se asfalt konča, po krajšem spustu je treba zaviti desno in tam se začne nekoliko težje delo. Podlaga je zahtevnejša, klanec pa se ponekod »postavi pokonci«. A noben odsek ni tako strm, da bi telesno razmeroma dobro pripravljen kolesar moral stopiti s kolesa. Do Vojkove koče, ki stoji 1240 metrov nad morjem, se pride v enem zamahu. Navzdol je več možnosti. Spustiti se je možno celo na postojnsko stran. Največji užitek je vožnja po poti, ki poteka ob robu planote, prekrite s suho travo. Tisti bolj adrenalinsko zasvojeni kolesarji se bodo od lovske koče spustili po planinski poti, nad čimer pohodniki ne bodo navdušeni, zato vsaj ob koncu tedna to ni najbolj priporočljivo. V zadnjem času je med bolj zahtevnimi spustaši priljubljen tudi spust z bližnjega Konja.
Slavnik
Tura na Slavnik je zelo priljubljena med primorskimi gorskimi kolesarji, pa tudi marsikateri Tržačan rad navija pedale po tisti cesti. Tura se začne v Kozini. Na začetku je nekaj asfalta, potem pa zavijemo desno proti Slavniku. Vzpon proti Tumovi koči je ravno pravi, da srčni utrip nikoli ne zaide v »rdeče polje«. Morda je nekoliko bolj zahtevnih le zadnjih nekaj sto metrov. Do vrha je približno poldrugo uro. Ob lepem vremenu je z vrha prekrasen razgled na Jadransko morje, včasih se vidi vse do Dolomitov in Julijcev s Triglavom na čelu.
Podobno kot Nanos tudi Slavnik ponuja precej različnih spustov. Še najmanj zabavno je, če se spustimo po isti poti, kot smo šli gor. Precej bolj razburljiv je spust proti Prešnici. Od tam lahko pot tudi občutno podaljšamo, saj se lahko zapeljemo do ceste, ki vodi proti sedlu pod Kojnikom, in se potem prek Kraškega roba spustimo proti Hrastovljam. Res pa je, da je ta možnost logistično zahtevnejša, saj je vrnitev proti Kozini dokaj zoprna. Vožnja po glavni cesti po večurnem uživanju v prekrasni naravi res ni primeren konec dneva. Do avtomobila se lahko peljemo tudi z vlakom. Druga možnost pa je, da se na turo odpravimo z dvema avtomobiloma in enega že zjutraj peljemo na cilj v Hrastovlje.
Tromeja
Kranjska Gora z okolico je pravi raj za gorske kolesarje. Številni se spopadajo tudi z legendarnim vzponom na Vršič, kamor se sicer pride po asfaltirani cesti, navzdol pa je nekaj zabavnih gozdnih stezic. Med bolj priljubljene in ne prav zahtevne ture vsekakor spada tudi vzpon na Tromejo. Tura se sicer začne v Ratečah, a če bomo dodali nekaj ogrevalnih kilometrov kar iz Kranjske Gore, ne bo prav nič narobe. Iz Rateč se gorski kolovoz dokaj blago vzpenja proti vrhu. Vsega skupaj je le dobrih deset kilometrov tehnično nezahtevnega vzpona. In potem se znajdeš na točki, kjer se Slovenija sreča z Avstrijo in Italijo. S klopce, ki gleda proti »naši« strani, je prekrasen razgled proti dolini pod Poncami. In potem spust. Seveda je možen po isti poti, a večina kolesarjev se spusti po avstrijski strani, ki poteka po smučarskih pobočjih. Od tam se spuščamo po kolovozu, ki se konča v neposredni bližini mejnega prehoda Korensko sedlo. Od tam pa po asfaltni cesti nazaj proti Ratečam oziroma Kranjski Gori.
Sveti Jakob
Ljubljana je dobesedno obkrožena s hribi, prepredenimi z neštetimi potmi, ki so jih za svoje vzeli tudi gorski kolesarji. Med najbolj priljubljene gotovo spadajo Polhograjski Dolomiti. Topol, ki sliši tudi na ime Katarina (po cerkvici svete Katarine), in nekoliko višji Sveti Jakob sta v zadnjih dveh desetletjih postala tako rekoč kultni gorskokolesarski točki Ljubljančanov. Tura se začne v Podutiku. Na Prevalu je z glavne ceste treba zaviti desno proti Toškemu čelu. Do tja je pot sicer asfaltna in kljub dvema bolj strmima odsekoma ne preveč zahtevna. Od tam pa vse do Katarine asfalt zamenja makadam. Ko pridemo na Topol, nas za kratek čas spet pozdravi asfalt, potem pa nadaljujemo po gozdni poti proti Svetemu Jakobu. Na ravnici pod cerkvico si nekoliko raztegnemo noge, saj je nekaj sto metrov do vrha precej zahtevnih. Zadnji del prevozijo samo telesno najbolje pripravljeni kolesarji.
Potem sledi spust, ki ponuja kar nekaj smeri. Ena je že opisana pot v obratni smeri. Lahko se spustimo tudi po pešpoti proti Slavkovemu domu in potem čez Medno ali pa prek Bormesa v Stanežiče in po Celovški nazaj proti izhodišču. Pot proti Slakovemu domu je med spustaško naravnanimi gorskimi kolesarji zelo priljubljena, a je treba omeniti, da pešpot, na kateri je precej pohodnikov, še posebno ob koncih tedna za gorske kolesarje nikakor ni priporočljiva.
Sicer pa se je do Topola in naprej do Svetega Jakoba možno povzpeti tudi z medvoške in polhograjske strani.
Krvavec
Krvavec povezujemo z zimo in snegom. A eno najbolj priljubljenih slovenskih smučišč je tudi zelo priljubljena poletna izletniška točka. Še posebno odkar je asfalt prekril cesto skoraj do zgornje postaje kabinske žičnice. Tudi če se do planine pri Jezercih pripeljete z avtomobilom, vas tam pričakata prijeten planinski zrak in v primerjavi s poletno soparo tudi kakšnih deset stopinj nižja temperatura. Od tam se seveda lahko povzpnete vse od Zvoha, katerega vrh je slabih 2000 metrov nad morjem.
Krvavec je že od nekdaj priljubljena točka ljubljanskih in kranjskih gorskih kolesarjev. Najbolj vneti Ljubljančani se s tem izzivom spopadejo kar iz Ljubljane, kar pomeni, da morajo premagati približno devetdeset kilometrov. A večina se z avtomobilom pripelje do Cerkelj ali še raje do Grada, tam pa avto zamenjajo za kolo. Včasih se je na Krvavec šlo le z gorskim kolesom. Zdaj ko je cesta asfaltirana, je možno tudi s cestnim kolesom priti precej visoko. Ne nazadnje se na koncu krvavškega asfalta konča tudi ena izmed etap Dirke po Sloveniji.
Takoj za Gradom je treba s ceste, ki pelje proti spodnji postaji gondole, zaviti desno v precej strm klanec. Ko se po nekaj kilometrih cesta nekoliko zravna, je treba zaviti levo proti Ambrožu. In potem ves čas naravnost proti vrhu. Do zgornje postaje gondole je približno dvanajst kilometrov.
A vseeno je gorsko kolo za vzpon na Krvavec boljša izbira, saj se najbolj zabavni del začne šele po planini Jezerca. Tisti najmočnejši brez sestopa zmorejo tudi vzpon na Zvoh. Proti dolini je vsaj na zgornjem delu več možnosti. Lahko se spustiš do Tihe doline, lahko pa greš mimo doma na Krvavcu proti Kriški planini in proti Jezercem. Od tam pa po asfaltu proti Ambrožu, Gradu in Cerkljam. Bolj adrenalinski kolesarji lahko uživajo tudi na poteh gorskokolesarskega parka, ki ga že drugo sezono urejajo na Krvavcu. Ti se tudi proti dolini spustijo po bolj vratolomnih poteh, po katerih pa vožnja vsaj uradno ni dovoljena.
Piše Gregor Šket,
Foto Gorazd Stražišar