Sto let naših poti (2004), PD Idrija – Marijan Rupnik: Predstavil bom delo našega odseka, podrobneje v zadnjih tridesetih letih
Sto let naših poti / Planinsko društvo Idrija 1904 – 2004, str. 84-7
Marijan Rupnik
GOSPODARSKI ODSEK PD IDRIJA
Gospodarjenje s kočami
Predstavil bom delo našega odseka, podrobneje v zadnjih tridesetih letih. V tem obdobju smo gospodarili s štirimi kočami, in sicer: na Javorniku, Hlevišah, z Domom rudarjev na Vojskem in zavetiščem na Jelenku.
Pirnatova koča na Javorniku (1156 m)
Koča je bila zgrajena in odprta 1952. leta in po dvajsetih letih smo se lotili temeljite prenove. V letih od 1970 do 1972 je potekala elektrifikacija do koče in v koči. V naslednjih dveh letih (1972 - 1974) smo prekrili stavbo z novo streho, namestili strelovod in opaž. Leta 1973 smo postavili nov razgledni stolp, 1977. leta zgradili nov rezervoar in napeljali vodo v kočo. Od 1977 do 1979 smo prezidavali prostore in spreminjali njihovo namembnost (točilnica, kuhinja), zgradili vhod v kočo, stranišče na splakovanje in namestili vodno črpalko.
Delno smo prenovili sobe in jih opremili z novimi ležišči, v naslednjih letih pa vstavili nova okna na zahodnem delu koče. Po zahtevah sanitarne inšpekcije smo dopolnjevali opremo v kuhinji in drugih prostorih. Ob koči smo postavili novo drvarnico, z novimi strešnimi žlebovi pa zagotovili dovolj vode. Do leta 1992 je bila obnovljena fasada, ki je od prve prenove zaradi neugodnih razmer zdržala le dobrih deset let. Opravljenih je bilo še veliko drobnih del in popravil.
Leta 1999 pa je kočo prevzelo v upravljanje na novo ustanovljeno PD Javornik (Črni Vrh). Že prvo leto so postavili nov razgledni stolp, v naslednjih letih pa z vso vnemo
pristopili k obnavljanju koče. Na novo so prizidali prostor in v njem uredili novo kuhinjo. Načrtov imajo veliko, a denarnih sredstev primanjkuje. Leta 2002 so svečano praznovali 50 - letnico koče.
Koča na Hlevišah
Koča stoji malo pod vrhom Hleviške planine (818 m) in je točka SPP ter priljubljena izletniška točka Idrijčanov. Prenavljanje stavbe se je začelo po 25 letih, odkar je bila koča zgrajena (1955). Prva leta od 1974 do 1979 smo na novo zidali prizidke, kasneje pa se lotili večjih del: popravilo strehe, obnova žlebov za pridobivanje deževnice, urejanje poti, da je bil možen dovoz materiala s traktorjem. Naslednja dela so se odvijala za pridobitev studenčnice. Na novo smo odkrili izvir višje pod planino, napeljali vodo 150m daleč in namestili rezervoarja. Tako smo zagotovili dovolj vode. Naslednja dela so potekala v stari koči, kamor smo napeljali vodo, jo opremili in elektrificirali. Več let je služila članom in drugim gostom v poletnih mesecih. Na novi koči smo namestili strelovod in zgradili novo drvarnico. Veliko dela in skrbi je bilo z oskrbovanjem koče. Ker so bile z oskrbniki stalne težave, koča ni bila redno oskrbovana. Člani društva so prostovoljno dežurali mnoge sobote in nedelje. Na tak način smo pridobili več denarja in vse sproti vnovčili v potrebno prenovo in novo opremo. Z leti smo izboljšali pogoje za delo in zadostili zahtevam sanitarne inšpekcije, da so bili prostori neoporečni (kuhinja, točilni prostor, sanitarije). Vse to nam je uspelo do 75. obletnice društva (1979). Tako smo ponosno in veselo praznovali. V naslednjih desetih letih se je nadaljevalo redno vzdrževanje. Do koče smo uredili novo položnejšo in širšo cesto, tako da je bil možen dostop s kamionom za potrebe društva. Obnavljali smo pomožne prostore s tlaki in ploščicami. Do 90 - letnice društva (1994) smo z novo fasado na koči in z urejanjem okolice nekako zaključili dela v sestavi tega vodstva. Novo vodstvo pa se je v zadnjih letih lotilo celotne prenove koče (dela še potekajo). Prenovitvena dela bo predstavil predsednik PD Idrija Branko Vidmar.
Prenova koče na Hlevišah
1996. leta je bil najemnik podjetje Perfecta d.o.o. in v tem letu so prenovili predprostora pred kuhinjo. Izvedli so talno hidroizolacijo, obnovili vodovodno inštalacijo, izvedli talno in stensko keramiko, nabavili novo opremo v nerjaveči izvedbi, zamenjali okna v teh prostorih in nabavili polkna v kuhinjskem oknu, v naslednjem letu (1997) pa izdelali nove lesene klopi in ograjo pred kočo.
Leta 2001 je bila izdelana projektna dokumentacija za celovito prenovo koče. Pripravljalna dela so obsegala obnovo električnega priključka z zemeljskim kablom in vgraditvijo nove električne omarice, obnovo dostopne poti in vkop betonskih kanalov. V jeseni smo prekrili kočo z jekleno kritino, istočasno pa zamenjali dotrajano leseno strešno konstrukcijo in prekrili oba prizidka.
V letu 2002 smo prenavljali pritlični del objekta. V kuhinji in prostoru za šank smo obnovili vodovodno inštalacijo in odtoke, izvedli hidroizolacijo, talno keramiko, prenovili električno inštalacijo, prebelili celotno pritličje in izvedli delno centralno ogrevanje.
V letu 2003 smo obnovili del dotrajane lesene zunanje ograje, popravili poškodovano cesto, glavno delo pa je bilo na prizidku nad vhodom. Pozidali smo zatrepno steno, vzidali okna, izvedli zunanje in notranje omete in dokončali fasado.
V letošnjem letu (2004) smo dokončali prizidek nad vhodom v klet, trenutno pa poteka prenova polovice podstrešja z izvedbo dveh novih sob, druga polovica pa je predvidena za poletje.
Dom rudarjev na Vojskem
Dom smo oskrbovali od 1959. leta. Društvo ga je prevzelo v najem od sindikata RŽS Idrija. S tem objektom smo imeli člani odseka veliko težav. Stavba je bila slabo vzdrževana in prevelika, zato smo se dodobra namučili v letih, ko je bila v naši lasti. Več je šlo za vzdrževanje, kot pa smo zaslužili. Ogromno prostovoljnih ur smo opravili, a nič nismo imeli od tega. Leta 1982 smo se stavbe rešili. Prevzelo jo je športno društvo (Smučarski klub IMP Idrija).
V letih od 1970 do 1982 smo obnovili kuhinjo po zahtevah sanitarne inšpekcije. Prizidali smo pomožni prostor za potrebe kuhinje, nad prizidkom pa uredili sobo za oskrbnika, zamenjali večji del električne napeljave. Denarno in z delom smo pomagali preurediti večnamenski prostor za naše potrebe in za potrebe domačinov. Preuredili smo sobe in jih opremili s 25 ležišči, obnovili sanitarije, vzdrževali črpališče za pitno vodo (tudi za del vaščanov).
Zavetišče na Sivki
Zavetišče na Sivki je PD Idrija pripravilo leta 1949 v nekdanji italijanski vojašnici. Pod okriljem PD Idrija je delovalo do leta 1967, nato je bilo še 9 let v privatni oskrbi, nakar je bilo za stalno ukinjeno. Sivka (1006 m) ima na vrhu položno senožet, s katere je lep razgled po alpskem predgorju in kraških planotah ter jasah. Preko Sivke vodi Slovenska planinska pot, žig pa hranijo na sosednji kmetiji.
Planinsko zavetišče na Jelenku
Tako kot na vseh objektih - planinskih kočah - smo tudi v zavetišču na Jelenku vse na novo uredili. Leta 1974 sta zakonca Malka in Ciril Štucin kupila opuščeno hišo in v dogovoru s PD Idrija smo pritličje uredili kot planinsko zavetišče. Gospa Malka je bila namreč že več let redno zaposlena pri društvu kot oskrbnica v rojstni niši. Ker je tudi v tem zavetišču sanitarna inšpekcija imela enake zahteve, je bilo nujno priti do novih prostorov. Društvo je del stroškov poplačalo z materialom in prostovoljnim delom. V dveh letih je bila hiša za Malko in Cirila dokončana, za planince pa zavetišče. Vsi smo se veselili tega uspeha. Društvo je imelo zavetišče vse do upokojitve oskrbnice, to je do 1998. leta. Tudi po ukinitvi zavetišča se planinci radi ustavimo in se v prijetnem klepetu spominjamo lepih trenutkov ob raznih pohodih ali prireditvah, ki jih je bilo vsako leto nekaj. Najbolj množičen je še zmeraj vsakoletni tradicionalni pohod na binkoštno nedeljo.
Nekaj besed pa namenjam tudi problemom, ki smo jih imeli s prostori za delovanje društva. V letih 1970 do 1978 nam je prostor za sestanke in arhiv posojalo avtobusno podjetje, nakar smo se morali po osmih letih umakniti. Z velikimi težavami smo dobili prostor na Trgu maršala Tita. Delno smo ga morali na lastne stroške prirediti za svojo dejavnost in seveda plačevati najemnino. Po dveh letih pa je več društev dobilo svoj prostor v preurejenih prostorih stare pošte, mi pa smo dobili pisarno. Bili pa smo tudi solastniki večjega prostora, ki smo ga koristili za predavanja, planinsko šolo in občne zbore odsekov in društva. Po desetih letih pa smo se morali od teh prostorov znova posloviti, smo pa ostali v isti stavbi, le eno nadstropje više in smo tu še danes (2004). Vsa ta leta smo morali za te prostore plačevati dovolj visoko najemnino. Prostora za arhiv in drug planinski material pa nismo nikoli uspeli pridobiti, zato imamo večino gradiva sami po svojih domovih. V društveni pisarni je v treh omarah prostora le za najnujnejše delo društva.
V teh 20 letih je aktivno delalo (nekateri več, drugi manj) do 100 članov društva in v vseh štirih kočah je bilo opravljenih približno 10.000 prostovoljnih ur.