Gore in ljudje: Izlet na Blegoš je vsakič drugačen že zaradi tega, ker na njem premišljujem o drugih rečeh. Na mišljenje in z njim na izlet lahko vpliva knjiga, ki jo trenutno berem. Poleg tega se lahko že doživeto s premišljevanjem še spremeni.
Sedemnajsta ponovitev
Jos pozdravi na nov način. Vem, da je velik pes, a danes to vidim: prednje tace mi postavi na rame. V sredo zvečer nisem pripravil opreme za Veliko planino, čez dan je bilo vreme preveč neprijazno. V četrtek sem čakal, kako bo čas prinesel nasproti drug cilj. Ko se je urni kazalec začel spuščati, sem se odločil. Za Blegoš, domačnost, prijaznost, zavetje, mehkobo, vsakič drugačno klimo.
Upoštevam njegov nasvet, za njim grem v strmino po notranji strani gozdnega roba. Pes je vseskozi tiho. Nikdar ne prekinja miselnih tokov. Le sam se tu in tam derem po gozdu, ko ne vem, kod hodi. Večinoma tacava vsak po svoje. Beli pasji duh se pojavlja – enkrat od zadaj, drugič od strani in naslednjič me gleda zviška. S krpljami štorkljam po sveže napihanem snegu kot čaplja v plitvem močvirju.
Vsak človek ima kot duhovno, duševno in naravno telesno živo bitje okrog sebe zunanjo življenjsko sfero, kot jo ima vsako nebesno telo, prav vsak kamen zase in svoje vrste vsako drevo in vsaka zel in torej tudi vsaka žival. Kajti brez zunanje življenjske sfere ne bi mogla obstajati niti Zemlja, niti kamen niti kakšen drug mineral, niti kakšna rastlina in niti živo živalsko bitje. (*)
Poleg potnih kanalov želim odpreti tudi druge, manj vidne. Samo ne vem, katere. Postanem pod najbolj košato od smrek. Čuti se drugače od bukovja, iz katerega pravkar prihajam. Celo Jos je tu počakal za hip, navidezno pogledal, kako je z menoj. Ne zmotijo ga človeški glasovi v megli. Mirno počaka, da naju vpišem v zvezek. V zadnji strmini se križajo globoke pike od čevljev, dolge smučarske črte in plitve pasje stopinje.
Da pa je stvar takšna, lahko ugotovite iz izkušnje, ki ste jo gotovo že večkrat izkusili, da vas na primer v hrastovem gozdu preveva popolnoma drugačen občutek kot v cedrovem gozdu. Človeka se polasti popolnoma drugačen občutek, če se nahaja na apnenčasti skali, v primerjavi s tistim, ki ga ima na granitni pečini. (*)
Jos stoji na vrhu ob dvojici smučarskih pešcev. Videti je, da se razumejo brez besed. Naredim skupinsko sliko s psom. Jos ju pozna. Tone in Igor poznata njegovega gospodarja. Strinjal sem se z vsemi tremi: »Tudi Blegoš je lahko prijeten izlet.« V neprijaznem vremenu ušesa ulovijo prijazne besede. Mrzel veter prišepetava: danes postoj na vrhu manj časa. Česar niso slišala ušesa, je centrali nemudoma sporočila koža.
Smučarja sta za psa atraktivnejša. Naj bom jososumen? Jos moje klice gotovo razume, a se odloči iti za njima. Kako ve, da smučata v Potok? Za psa me ne skrbi, Blegoš pozna kot svoj lastni rep. Tudi prav! Tečem na vso moč. Od zadaj me prehiteva sneg, ki ga čez glavo mečejo krplje. Bukve se mi ne smejejo, sedaj še sanjajo svoje zimsko spanje. Novi zvok ni od lesa – pod kočo me ulovi Jos. Premislil si je. Ve, da želim biti hitrejši od smučarjev? Vedno počaka na pravšnji razdalji, tako ne popuščam v hitrosti.
Z naporom izginja intenzivnost zaznavanja narave, povečuje se zavedanje lastnega telesa. Občutek se osredotoča na noge, te usmerjajo delovanje drugih mišic telesa. Nekajkrat ne razločim podlage in zanesti se moram na to, kar občutim. Tisti trenutek okolico ponovno občutim močneje. Jos je jasno hitrejši, zadnjo strmino preplava trebušno. Polnost samega sebe začenja počasi plahneti in po malem začenjam občutiti širšo okolico.
Enako spreminjajoč občutek ima človek, ko se približa različnim živalim in še bolj, ko se približa različnim ljudem. Zelo (fino) čuteč človek to pogosto občuti že na precejšnjo razdaljo in čuti, ali se bo srečal z dobrim ali hudobnim človekom. (*)
Na cesti se s smučarjema srečamo v tretje. Istočasno pride mimo četrti obiskovalec Blegoša. Majcen pes vdano hodi z njim. Peš sta šla čez Martinj vrh. Spoznam, kako so nastale posamezne zareze v snegu – bile so od pasjega povodca. Gospod, ki je ves čas gazil, je zelo dobre volje. Torej ne morejo biti samo turnosmučarski razlogi za zadovoljstvo – lahko je tudi Blegoš.
In glejte, to občutijo tudi živali in marsikatera precej ostreje kot katerikoli materialni človek, ki malo razmišlja o dobrem in slabem. (*)
Naslednji dan poslušam koncert v armenskem jeziku. Vsak od pevcev in pevk poje z drugačno barvo in vsak svoj glas po svoje bogati s čustvi. Brez znanja jezika se nekaj razume skozi občutke. Narava ne pripoveduje z besedami. Vsaka gora sporoča nekaj drugega. Celo ista gora lahko pripoveduje vsakič malo drugače. Na kakšen način naj prisluhnem naravi? Morda skozi občutke, ki se porajajo v meni.
Doma sem pogledal, kaj v ONV piše za 11. marec: Ko boš živel in delal v harmoniji, boš spoznal pomen resnične svobode, svobode srca, uma in duha. Odkril boš, kako se skozte pretakata modrost in razumevanje.
(*) Jakob Lorber, Veliki Janezov evangelij
Iztok Snoj