V sibirskih gozdovih
Govorica samote
(Objava ni sponzorirana.)
Sylvain Tesson, prevod Mojca Schlamberger Brezar (in spremna beseda), Nina Brezar:
V sibirskih gozdovih
Književno društvo Hiša poezije 2023: 248 strani, ISBN: 978-961-7149-27-2, cena: 23 €
Knjigo sem od založbe dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: Objava razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
***
Med 8. februarjem in 28. julijem 2010 se je Tesson preselil v samotno izbo (54°26'45.1"N, 108°32'40.3"E) ob zahodni obali Bajkalskega jezera (Rusija). Da bi »zaživel kot puščavnik sredi gozdov« (3) in »končno bom izvedel, ali imam notranje življenje«. (29) S seboj »je vzel knjige, cigare in vodko. Vse drugo – prostor, tišina in samota – je bilo že tam.« (3) Prvič je ob Bajkalu živel sedem let prej.
Dnevniški zapisi preživetih stodvainsedemdesetih dni (februar – gozd, marec – čas, april – jezero, maj – živali, junij – solze, julij – mir) vsebujejo potopise s sprehodov, z izletov in z dolgohodov, poljudnoznanstvene opise rastlin, živali in pokrajinskih sestavin, oblik in procesov. Vanje se potapljajo meditacije in esejska razmišljanja, ki so odsev doživetja tistega dne ali slučajno premaknjena usedlina nečesa, kar ga je (pa tudi človeštvo v celoti) žulilo že dolgo. Besedilo je čez in čez prežeto z naravovarstvom in odnosom človeka do izobilja surovega okolja (»Danes nisem škodil nobenemu živemu bitju na tem planetu.«). Zato ne čudi, da ob gazi, ki jo pušča v snegu, citira Baden-Powlla: »Ko zapustimo kraj, kjer smo bivakirali, moramo paziti, da pustimo tam dve stvari. Prvič: nič. Drugič: svojo zahvalo.«
- Želel sem poravnati star spor s časom. Način, kako ga upočasnim, sem našel v hoji. Alkimija potovanja je podaljšala sekunde. (32)
- Da dosežeš občutek notranje svobode, potrebuješ izobilje prostora in samoto. Dodati je treba še obvladovanje časa, popolno tišino, strogo življenje in sobivanje z razkošno naravo. Enačba teh pridobitev vodi do koče. (81)
- Zakaj vera v Boga, ki je zunaj stvarstva? Pokanje ledu, nežnost siničke in moč gora me veliko bolj vznemirjajo kot ideja, da za vsemi temi pojavnostmi stoji odredbodajalec. Meni zadoščajo. (101)
- Veter podvoji svojo moč. Svet trka na okence, naj mu odprem. Varujte me, moje knjige! Varuj me, moja steklenica! Varuj me, moja koča, pred tem severnim vetrom, ki hoče preusmeriti mojo pozornost. (103)
- Sreča, da imaš na krožniku ribo, ki si jo ujel, v skodelici vodo, ki si jo šel iskat, in v peči drva, ki si jih nasekal: puščavnik črpa iz svojega izvira. Meso, voda in les še drhtijo. (104)
- Kri ribičev z Bajkala se bogati s hranili iz jezera in gozda. V njihovih arterijah utripajo sibirski humus, voda in zrak. Ius soli bi moral biti podeljen v luči bioloških ugotovitev. Ko kri črpa substance iz zemlje, se identiteta bitja ukorenini v geografski prostor, ki ga hrani. Če se hraniš z uvoženimi konzervami, si državljan sveta. (117)
Tesson je razgledan geograf. Zato okrog sebe opazi vse, kar vidi in čuti. Ta njegov miselni »zemljo vidi« izhaja iz stare resnice, da je geografija površna veda o površju. Ampak površna zgolj do mere, ki nam jo ponujata znanje in izkušnja. Merilo njegovega zemljo vida se spreminja iz dneva v dan. Lahko gre za natančno dnevno specialko (ko vstane, zakuri, gre po vodo, bere, naseka drva, piše, pije čaj, vzdržuje ogenj v litoželezni peči in skozi okno zamizno opazuje okolico) ali zares velik pregledni zemljo vid (ko ga utruja raziskovalni vzpon na grebene, odkrivanje slapov ali s tajgo poraščenih krnic).
Medtem ko se v močnem vetru več ur prebija do najbližjih sosedov, ko olimpijsko sproščeno drsa po zaledenelem jezeru ali ko si spomladi privošči vožnjo s kanujem, opreza za prihodnostjo. Ukvarja se s sivo energijo, ogljičnim odtisom ter potrošništvom. Napetost vzdržuje z navzočnostjo medveda, siničke ali zlatovščic. Zato k legendi zemljo vida sodijo imena, zlasti imena krajev, rastlin in živali (še zlasti ptic). »Še najmanj, ko se povabiš v gozd, je, da poznaš imena svojih gostiteljev.«
- Podarjati rože ženskam je bogoskrunstvo. … Ženski, ki jo ljubimo, bi morali podariti kamne, fosile, gnajs, skratka eno tistih stvari, ki trajajo večno in ne ovenejo. (126–127)
- Hudournik se je osvobodil in izginil pod ledom v ustju doline. Gorovje se tali. Pobočja so prekrita s progami živih tokov, ki kot dekleta hitijo, da se pomešajo z jezerom. Brsti jelš so predrli svoje lupine. Gozdiči azalej so posejani z vijoličnimi cvetovi. Povoskani listi izpuhtevajo vonj po loščilu. Plahost narave napoveduje svoje zmagoslavje. (154–155)
- Preporod netita dve nasprotni energiji. Izvir tistega, kar je bilo zakopano v zemlji, in izliv tistega, kar se je zadrževalo v višinah. (155)
- Tu sem, na vrhu. Občudujem gore. Stojijo tu, brezbrižne, zadovoljne s tem, da so. Heglov So ist sta najinteligentnejši besedi, ki ju lahko izgovoriš pred neizmerljivim. (165)
- Led poka, voda se osvobaja. Reže kanale med ploščami in potaplja kose ledene ploskve. Dež ne najde poti v zemljo. Vodne srage se z vrtinci vetra vračajo v nebo. Cedre v zmešnjavi oddajajo znake groze. … Iz razpok po lesku prosto plavajočega ledu seka voda s svojo antracitno barvo. Sunki vetra jo mešajo s svojim pišem. Na skrajni točki rta se rodi mavrica, ki najde oporno točko sredi jezera. … Črta, ki podpira podstavek stropa iz črnila. Pravkar sem v desetih minutah prisostvoval smrti zime. (166)
Čeprav je bil na samem, je ves čas imel družbo. Najboljša družba je bila jezerska pokrajina, ki ga je sprejela medse. Očitno dobro se je počutil tudi sam s seboj (razen v delu, ko je prek satelitskega telefona izvedel, da ga je pustila partnerka). Tiha, a zelo vplivna, razglabljajoča in na trenutke prepirljiva družba so bile knjige. Seznam šestinšestdesetih knjig, s katerimi je napolnil zračne žepe kovčkov, je objavil na straneh 26–28 (So to hodni klasiki oz. kanonski avtorji dolgohoda in/ali puščavništva? In z njima povezana umirjenost, enovitost, ravnotežje?). Družbo sta mu v zadnji tretjini jej, delaj, hodi delala dva pasja mladiča. Z različnimi presledki je bil v navezi z domorodci, njihovimi prijatelji in naključnimi vapoti (beri: vaški posebneži). Ki jih je rad sprejemal in gostil, še rajši pa za njimi zaprl vrata.
- Ne trudim se, da bi natančno analiziral svojo pokrajino. Moje oči poznajo vsak prostorček, in vendar ga vsako jutro poželjivo preučujejo, kot da bi ga odkrivale na novo. Moj pogled išče tri stvari: odkrite nove podrobnosti v sliki, ki sem jo že tisočkrat opazoval, poglobiti idejo, ki si jo je o njej naredil moj spomin, in potrditi, da je bila izbira, da sem se nastanil tukaj, dobra. Nepremičnost me sili v vajo deviškega opazovanja. Če se v to ne ne prisilim, pustim prostor želji, da bi šel pogledat drugam. (173)
- Sergej mi da najlepši kompliment v mojem življenju: »Tvoja prisotnost tu odvrača divje lovce. Najbrž si rešil štiri ali pet medvedov.« Te prijazne besede zalijeva s steklenico vodke. (190–191)
- Za ceno akrobacije na skalni polici, ki poševno preči steno vse do vrha, dosežem vrh slapa. Od pogleda na kristalni tok, ki pada v prazno, se ti zvrti. Kaj pa, če se slapovi poženejo z vrha gora iz obupa? (218)
- Samotnež v gozdu ima dve ljubezni, čas in prostor. Prvega zapolni po svojem okusu, drugega pozna bolje kot kdor koli. (218)
- Narava se nagiba h kiču, ne da bi se mu kdaj popolnoma prepustila. (221)
- Sergej je včeraj pustil tu zalogo tjulnjeve maščobe. Z Goisquom veslava proti jugu, da bi gnusne kose postavila na skale v upanju, da bodo privabili medveda. Izza mize na moji plaži bom lahko z daljnogledom opazoval sceno. Ure preživljam v pričakovanju medveda. (223)
- Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati; odhajam, vedoč, da se bom vrnil. Odkril sem, da je bilo bivanje v tišini vrelec mladosti. Spoznal sem dve ali tri stvari, ki jih veliko ljudi ve, ne da bi se zaprli v samoto. Deviškost časa je zaklad. Oko se nikdar ne naveliča predstave lepote. (236)
- Bil sem svoboden, saj brez drugega svoboda ne pozna več meja. Opazoval sem pesem gora in pil čaj, medtem ko je jezero rdelo. Ubil sem željo po prihodnosti. (236–237)
Knjiga V sibirskih gozdovih je dnevnik hoje, v kateri se tali avtorjevo življenje. Ne dobesedna nepremičnost mu je prinesla to, česar mu potovanja niso več nudila. Prehajanje zime v pomlad mu je na mizo spoznanj prineslo anarhijo (narave), svobodo (narave) in (naravni) red. Psihoanaliza izbe, 3 x 3 m velikega prostora, ki ga je z vajo deviškega opazovanja izmojstril, je dokaz končane nove specializacije njegovega siceršnjega makro pogleda na svet in v samega sebe. Tesson je zares vrhunsko izšolan hodec. Z vidika gorništva zna odlično razbirati razmere, jih razumeti in se jim scela prilagoditi. Z njegove strani ni nobenega jamranja zaradi slabega vremena, nemogočih snežnih razmer ali mačkasto utrujenega telesa. To so zgolj dejstva, ki jih sprejme in uporabi za gibanje.
Noge in oči so neločljivi par. Celota, ki deluje kot končna pika.