Anže Čokl: V iskanju presežnih užitkov govtanja snega smo se odpravili k sosedom.
Varen in od trum snežnih navdušencev pozabljen bukov gozd velike strmine, ki sega skoraj 1700 metrov visoko nad morje, je predstavljal dober teren za smuko. Izbrali smo si bili najbolj varno linijo, ki pretežno poteka po samem hrbtu gozda.
Vzpenjanje je bilo precej mukotrpno in čeprav so bili v družbi trije stroji in moj povprečen par nog in pljuč, smo v povprečju napredovali s 166 višinskimi metri na uro.
Višje kot smo šli, več je bilo snega. Nad 1500 metri so količine res izjemne, sočasno pa se je začela zaradi vse redkeje posejanih dreves na večjih odprtih površinah pojavljati sicer zelo mehka, a prav tako nevarna kloža. Prva reaktivna plast na 15 cm globine in še ena ob (ne)sprijetju prejšnje plasti cca. 50 cm globoko. Zavili smo k bolj gosto posejanim bukvam in z veliko cik-caki varno prispeli na cilj.
Z nekaj zapleti in skoraj izgubljenimi smučarskimi očali, smo se ob močnem sneženju pripravili na spust. Tudi veter je narekoval tempo (hitrih) priprav in dodatno popestril zimsko vzdušje.
Ob smučanju smo se zaradi varnosti izogibali sicer najlepšega, a bolj redko posejanega gozda, ki v danih razmerah ni vzbujal sprejemljivega minimalnega občutka varnosti.
Spust je na žalost mnogo prehitro minil, ampak se kmalu vrnemo!
Matevž je pripravil še kratek video našega smučanja pri sosedih.