zahodno od soteske Bajdiškega potoka v severnem karavanškem predgorju seže najvišje v nebo
Severni venec karavanških gora, ki gradi južno kuliso nad Dravo, od Bistrice v Rožu na zahodu in Borovljami na vzhodu, ne sodi v glavno grebensko verigo in prav zaradi tega daje tamkajšnji deželici značilno podobo odmaknjenega, v gorski mir zagledanega sveta. Globoko med vrhunce Karavank zajedene dolinske zatrepe, kot so Poden pod Vrtačo ali pa Srednji in Zgornji Kot s Koprivno in Selami pod Košuto, na severnem obzorju od dravske doline ograjujejo obla in poraščena slemena vrhov, ki po višini veljajo komaj kaj, jih je pa stvarnikova dobra volja obdarila z veliko mero najlepših spogledovanj. S karavanškimi prvaki na jugu in z ljubke mehkobe polnim koroškim prostranstvom od dravskih bregov tja do Celovca in Velikovca. Po vsem Korotanu, davni zibelki slovenske samozavesti.
Grlovec (1840 m)
Grlovec z grebena Na Možeh. Foto: Mitja Košir
Zahodno od soteske Bajdiškega potoka v severnem karavanškem predgorju najvišje v nebo seže Grlovec, ki mu, za razliko od sosednje Žingarice (1589 m) onststran ljubeljske Borovnice in Psinjskega vrha (1577 m) nad Bistrico v Rožu (Feistritz im Rosental) ali še natančneje, nad Psinjo vasjo (Hundsdorf), domačini pravijo kar boroveljska hišna gora. In res sta si hrib in Borovlje (Ferlach), mestece pod njim prav tako v ljubečem sorodstvu, kot sta si to na gorenjski strani istega gorstva Begunje in gora Begunjščica nad njimi.
Zagrizeni Boroveljčani, tisti, ki gori pravijo Grlovec, ali tisti, ki jo imenujejo Ferlacher Horn, se bodo na njen vrh odpravili kar od doma, peš, mimo želežniške postaje in mimo Šajdnika po sprva zložni, kasneje pa zelo vkreber speljani poti preko Borovskega vrha (1449 m) in nad razdrtim pobočjem Žehtarja do vzhodnega grebena nad Hirsovo planino in od tam na razgledno plešasto teme. S te strani na naš vrh lahko prisopihamo tudi iz globoko spodaj ležečih Bajdiš (Waidisch).
Tista prava, tudi za nas z južne karavanške strani najbolj priročna pot na Grlovec pa nas bo popeljala od znane in težko zgrešljive gostilne Deutscher Peter (Dajč peter, 702 m) ob glavni ljubeljski cesti, med Brodi (Loibltal) in Sopotnico (Sapotnitza). S parkirnega prostora pri gostilni krenemo nekaj dolgih korakov nazaj po cesti proti Ljubelju in pri kmetiji Orlič (Vrič) stopimo na označeno stezo (kažipot za Ferlacher Horn), ki nas bo zanesljivo in dokaj udobno pripeljala prav na vrh naše gore. Dvoje stranskih steza se nam bo pridružilo z desne. Najprej tista s sedla Oselca (Eselsattel, 1175 m), ki pripelje na greben pod Koškim Grintovcem (1363 m) iz Zgornjega Kota, visoko pod vrhom Grlovca pa se naši poti pridruži steza iz Srednjega Kota, ki iz doline krene od Maleja in gre mimo Tomka in Franceja, z njo pa se srečamo na zahodnem slemenu, visoko pod vrhom naše gore.
Na prvi pogled nepomemben gorniški cilj velja povezati v ogrlico iskanja razglednih užitkov, pohodniške sproščenosti in zavestnega vračanja v kraje, kjer slovenska beseda navkljub vsej evropski družinski enakopravnosti še vedno potrebuje trdnejšo oporo od tiste, ki jo prinašamo s seboj na celovške in boroveljske tržnice in veleblagovnice.
Veliko več o Grlovcu in njegovi soseščini boste prebrali v knjigi Stanka Klinarja 55 krat Karavanke (PZS, 2005), za boljši razgled pa poglejte na zemljevid Karavanke – osrednji del 1: 50.000.