V svoji družbi najbolj izstopa zaradi drzne pojave in visokogorske imenitnosti
V svoji družbi najbolj izstopa zaradi drzne pojave in visokogorske imenitnosti, čeprav ji manjka dobrih sto metrov do tisočaka in je šele četrta v Polhograjskem hribovju, za Toščem (1021 m), Pasjo ravnjo (1020 m) in Velikim Babnikom (905 m). Izročilo pravi, da sta njen prirezani vrh in rogljati greben v času Ilirskih provinc spominjala francoske vojake na nos in brado kralja Ludvika XIV in so jo enostavno poimenovali Louis Quatorze. Posebnega ugleda je bila deležna tudi med sloviti druščino »piparjev«, ustanoviteljev Slovenskega planinskega društva konec 19. stoletja, saj so na njenem vrhu postavili leseno kočico, o kateri pa danes ni več nikakršnega sledu. Zato pa je še dandanes njen vrh lep razgledni balkon, od koder se vidi »pol slovenske zemlje«, v res lepem vremenu pa, se mi zdi, tudi veliko več. V tem zimskem času, ko so visoke gore dobesedno zasute s snegom in zato izredno nevarne, pa je s svojimi več kot petstotimi metri višinske razlike med izhodiščem in vrhom pravšnji izziv tudi za zahtevnega gornika, še posebej, kadar mora tja gor utirati globoko gaz.
Grmada (polhograjska, 898 m)
Vzpetin in gora iz imenom Grmada je na Slovenskem obilo in tudi v neposredni okolici prestolnice jih ne manjka. Dobesedno na dosegu roke imamo kar tri. Našo, torej polhograjsko, šmarnogorsko Grmado (ki je 7 m višja od »prave« Šmarne gore) in stranski, komaj opazen vrh Polhograjske gore, ki se dviga tik za Logarjevo domačijo. Toda naša Grmada je najvišja in najbolj alpska.
Grmada se koplje v soncu in snegu. Foto: Mitja Košir
Z izhodišči za naš vrh res ni zadrege. Najpogostejšega in najštevilčnejšega obiska je deležna s Topola (650 m) pod sv. Katarino, saj pot ni dolga (za dobro uro jo je) in je strma le zadnjih nekaj metrov nad sedlom, ki ločuje dolino Ločnice na severu in dolino Gradaščice na jugu. Vsi ostali pristopi so seveda bolj strmi in daljši, pa naj gre za tiste iz Ločnice (500 m) mimo Gont (kmetija odprtih vrat), ali one iz Polhovega Gradca (405 m) mimo Ravnika ali Mehačka in cerkvice sv. Uršule (727 m) v Setnici. Zanimiva in dokaj dolga (za dobri dve uri jo je) je pot skozi Mačkov graben in na Gonte, od koder nas kar vabi lepa vezna pot na Tošč, ki smo ga v »tišini, ki šepeta« že obiskali. Mi pa bomo stopili Grmadi v goste po najdaljši in najvišji poti (seveda gre pri južnih pristopih za komaj omembe vredne razlike v času in metrih).
Naše izhodišče je vas Belica (350 m) v dolini Gradaščice, od koder krenemo proti severozahodu, v dolino Velikega in Malega grabna. Ob njunem sotočju zagrizemo strmo v breg, na greben Kregovnika (692 m) in na njegov vrh, od koder se nekoliko spustimo v sedlo med Kregovnikom in Grmado. Od tu nas do vrha čaka le še pol ure krepkega vzpona po strmi, ozki stezici, ki pa je bila zadnji petek pred Novim letom kljub obilju snega lepo prehodna. Do izhodišča se lahko vrnemo po isti poti, lahko pa jo uberemo po južnem grebeni na Malo Grmado (859 m), ter mimo lovske koče in Kuclja (705 m) sestopimo v Dvor s slovito gotsko cerkvijo sv. Petra, od koder je še dobrega pol kilometra asfaltne hoje do Belice.
Zemljevidov za ta konec je veliko, gorniško morda najpreglednejši pa je Polhograjsko hribovje in Šmarna gora 1:25.000. Veliko napisanega najdete v knjigi Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000) in v številnih drugih spisih o Polhograjcih.