Nad tri tisoč metri je bilo dihanje že malo težje (gora je visoka 3564 m ...
PLANINARJENJE
Großes Wiesbachhorn
Smo v glavni planinski sezoni. V teh poletnih počitniških mesecih je običajno največ ljudi po gorah. In takrat se pogosto odpravimo tudi v tujino.
Naš cilj se nam prvič odkrije
Na alpinističnem odseku se ob četrtkih vedno dolgo dogovarjamo, kam bi jo ubrali za vikend. Tokrat sem jih prehitel in sem jim že dva dni prej poslal opis gore v soseščini bolj znanega Großglocknerja. Ideja je padla na plodna tla in »v past se jih/nas je ujelo« je kar osem. Pot nas je vodila po panoramski cesti mimo idilične vasice Heiligenblut pod Großglocknerjem in čez prelaz Hochtor, kjer bi se nam moral naš cilj odkriti, pa se je žal pa sramežljivo skrival v oblakih. Čeprav smo se na pot podali dovolj zgodaj, je na koncu že zmanjkovalo časa in na izhodišče smo prišli pičlih deset minut pred odhodom zadnjega avtobusa. Čakala nas je izredno zanimiva vožnja do »peš« izhodišča: dvakrat smo se vozili z avtobusom čez nešteto tunelov, enkrat pa smo se povzpeli s čudno vzpenjačo »Lärchwand-Schrägaufzug«, ki v 6 minutah prepelje 431 m više. Kot zanimivost: z njo so prepeljali tudi avtobuse, s katerimi te kasneje odpeljejo dalje. Na koncu vožnje smo se znašli pred velikim umetnim jezerom Mooserboden Stausee. Sledilo je »cik-cak« vzpenjanje čez gruščnat svet do koče Heinrich-Schwaiger-Haus, skoraj na višini našega Triglava. Čemerno vreme je zavijalo vrhove v oblake, proti večeru pa se je le odkrilo rdeče nebo. Mi smo kot ponavadi cel večer klepetali, obujali spomine na stare ture in delali nove plane …
Großglockner
Naslednje jutro smo vstali v kristalno čisto jutro in takoj smo jo ubrali navzgor. Čez 200 metrski skalni del smo stopili na sneg, na oster in mestoma izpostavljen snežni greben Kaindlgrat. Oskrbnik koče nam je povedal, da zaradi slabega vremena kar dva tedna ni bilo nikogar na vrhu, tako da smo ponekod po snegu potegnili »špuro«. Nad tri tisoč metri je bilo dihanje že malo težje (gora je visoka 3564 m), vseeno pa je šlo do vrha gladko. Kar naenkrat so okoli nas vstali vrhovi: Watzmann, Hochkönig, Hoher Dachstein, Hochalmspitze, Säuleck, Hocharn, Sonnblick, Großglockner, Johannisberg, Großvenediger ... Uživali smo dolgo … Še skupinska slika in treba je bilo dol. Pospešili smo in en, dva, tri – že smo bili spet pri jezu!
Čar ture ni bil samo vzpon na enega od prvakov Visokih Tur, pač pa druženje, prijateljevanje, kar smo uspešno in po stari navadi z izmenjavo vtisov zaključili pri Gorjanu v Komendi ...
Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan
Veliko umetno jezero Mooserboden Stausee