Boris Štupar: Čeprav je včasih težko ujeti obdobje med dežjem, ti ob pomoči Velkavrha lahko to uspe - Čez Čadrg, mimo Resljeve planine na planino Na Kalu
Razmere 13. avgusta 2007
Hud klanec
Čeprav je včasih težko ujeti obdobje med dežjem, ti ob pomoči Velkavrha lahko tudi to uspe.
V okolici Tolmina je zaradi nizke nadmorske višine kar težko pripeljati avto kam višje. Vendar je tako kar prav, saj je pogled prijeten tudi pod gorami. Tokrat nas je pot vodila čez sedaj res lepo vasico Čadrg, mimo Resljeve planine in mimo, zame nove, lovske koče na planino Na Kalu. Na, lahko rečemo, zapuščeni planini so delno obnovljene tri koče in še kakšna zemljanka. Srednja je jamarska, desna je odprta in namenjena za skromno zatočišče, leva pa, saj veste, kaj še ostane. Malin in cvetja je res na pretek, pa še voda teče kar iz pipe.
Po Miheliču je od tod naprej eden najprijetnejših sprehodov v naših gorah. Pot gre večinoma po ravnem, le pred Dobrenjščico nas preseneti večji spust. Docela se lahko prepustimo prostranim razgledom in občudovanjem bogatega cvetja v bližnji okolici.
Vmes, med Kalom in Dobrenšco (kot piše na koči), je ob poti vklesana v skalo res lična mala kapelica, v Hudem klancu. Planike rastejo kar na poti, ker jih verjetno zaradi ozaveščenosti nihče več ne trga, ampak raje pritisne sprožilec na fotoaparatu. Ljudi, razen tistih v tretji pastirski koči, tod ni. Na ozki stezici, sicer dokaj široke mulatjere, pa oko že opazi sledove zaviranja pri vožnji z gorskim kolesom.
Od Dobrenšce se zopet malo vzdigneš in nad Smrečjem prispeš do križišča Prehodci. Tokrat smo zavili desno in za Lepočami ob starih vojaških kamnitih ostankih stavb opazili nove naseljence-svizce. Žal mi jih ni uspelo slikati, ker še niso tako dobro navajeni na ljudi in njihove spremljevalce. Čez Doliče še h Krnskemu jezeru pogledat, če so ribe kaj zrasle in na odžejanje naših spremljevalcev. Mimo koče navzdol, mimo številnih ljudi. Zgleda, da ljudje poznajo samo določene poti in jih jemljejo za…
Uspeh nekih prizadevanj za boljšo opremljenost obiskovalcev gora je glede na videno dogajanje na poti s Krnskega jezera v Lepeno ničen in je samo zapravljanje časa in denarja. Vzhod in zahod sta si še zmerom tako različna, da se to najlepše vidi pri nas.
Sama pot v Lepeno pa ti lahko zaradi spolzkosti, neurejenosti in številnih bližnjic, precej spremeni pogled na urejenost mulatjere na južni strani. Večji obisk prinaša svoj davek.
Ker pa so ravno razglasili ta mesec za mesec smeha v gorah, sva se prav prijetno nasmejala ob pogledu na slovenskega vojaka, ki smo ga srečali. Kako bi bilo, če bi del naših vojakov poslali v gore, da bi malo popravili poti!
Izpod Loma se delček teh gora tudi vidi, zato je obisk še bolj prijeten.
Boris Štupar