Janez Mihovec: Krožna pot po Škofjeloško-Cerkljanskem hribovju je potepanje po gozdovih, gorskih travnikih in mimo samotnih kmetij.
Zahodno od Škofje Loke je z ravnino prav gotovo konec. Po dolinah Selške in Poljanske Sore se lahko zapeljemo v osrčje Škofjeloško-Cerkljanskega hribovja. V zatrepu Poljanske Sore najdemo še staro industrijsko mesto Žiri in nad naseljem kopico manjših zaselkov in samotnih kmetij.
Šest kilometrov nad Žirmi se dvignemo do Ledinskega razpotja na višini 702 metra. S sedla se cesta strmo spusti proti Idriji, ki jo lahko že vidimo globoko spodaj. Ledinsko razpotje je nekaj posebnega: na vzhodno stran se vode stekajo v porečje Sore in nato vse tja do Črnega morja, proti zahodu pa se vode stekajo v Idrijco in nato naprej do Jadranskega morja. Z Ledinskega razpotja nas panoramska cesta popelje do štiri kilometre oddaljene vasi Gore.
Starodavna vasica
Starodavna vasica okoli srednjeveške cerkvice Marije Magdalene je kot iz škatlice. S preddverja cerkve, ki stoji na majhni vzpetini sredi vasi, se odpre lep razgled proti Blegošu kot najvišjemu vrhu hribovja na eni strani in proti Trnovskemu gozdu na drugi. Globoko spodaj vidimo Idrijo.
To je svet, kjer pri najboljši veri skorajda ni ravnega prostora, kamor bi človek položil prst. Vsepovsod polno klancev in doline globoko spodaj. Vasico Gore lahko obiščemo tako z avtomobilom kot peš, še najbolje pa je, da se v prihajajoči pomladi zapeljemo s kolesom. Izberemo lahko vrsto hribovskih cest, nekaj je asfaltiranih, precej makadamskih, prav vse pa nas po kakih tridesetih kilometrih kolesarske poti, pri čemer naredimo kopico višinskih metrov, pripeljejo po krožni poti spet na izhodišče – v Žiri. Vse to po nepreglednih gozdovih, gorskih travnikih in mimo samotnih kmetij. Potep po teh krajih je potep po pristnem slovenskem podeželju, daleč stran od mestnega hrupa.