Gore in ljudje: Bil sem namenjen na Žmavčarje … a sem raje zavil za Igorjem, prijateljem Grintovca. V dveh letih je bil na njem petnajstkrat, največ pozimi. Kaj žene človeka, da gre tako pozno in v slabem vremenu na Grintovec?
Tri koče, tri jedi
Po lahki poti sva hitro na vrhu nedeljskega Slavnika. Tu ne strežejo telečje obare, ampak njoke. Žganci bi lahko prišli ponovno na vrsto enkrat čez teden. V izbi premlevam, kako izbiram svoje poti. Je to na podlagi oznak ob poteh, ki so jih utrli predhodniki? Bom upošteval sporočila narave? Naj sledim izključno svetlobi, ki je izvir vsega? Brez svetlobe bom v temi hitro zašel. Če bom spregledal znake narave, bom težko prišel do pravega cilja. Brez upoštevanja izkušenj predhodnikov ne bom prišel daleč. Med temi tremi načini potrebujem ravnotežje! Pri tem bi mi lahko pomagale lastnosti pajka.
Telo pajkov je sestavljeno iz dveh delov, tako da je podobno osmici. Imajo tudi osem nog. Osmica je simbol neskončnosti, kolesa življenja, ki se pretaka iz enega kroga v drugega. (*)
V četrtek zvečer sem prepozen in preutrujen za ovinek na Malo planino. Spotoma se ustavim v domu v Kamniški Bistrici. Za pokušino naročim kozarec rdečega. Z gospo, ki je postregla, kramljava o primerni temperaturi vina. Nenadoma se spremeni izraz na njen obrazu. »Ste bili kje v gorah?« Kako ji je lahko kaj takega prišlo na misel? Pri avtu sem se preoblekel v mestno obleko. »Bil sem petdeset metrov pod vrhom Grintovca. Nekdo pa je bil tudi na vrhu.«
Pajek izraža in privablja čast in slavo ter nam pomaga pri usklajevanju s silami narave. (*)
»Kdaj ste pa šli?« »Za ta izlet malo prepozno. Zato sem se trdno odločil, da se obrnem najkasneje ob sončnem zahodu. Ne glede na to, kako blizu vrha bom.« V tem vstopi Igor. »O njem sem pravil, da je bil na vrhu.« Beseda nanese na hrano in obare prejšnjih četrtkov. »Tudi mi imamo dobro obaro. Jo boste?« Gospe ne poznam in ne vem, zakaj bi verjel njenim besedam,vendar nekaj v njenem pogledu govori v prid ponujeni jedi. »Z ajdovimi žganici?« Pokimam. Kako dobro se je vse danes izteklo!
Pajek nas uči, kako vzpostaviti ravnovesje med preteklostjo in prihodnostjo, snovnim in duhovnim, moško in žensko energijo. (*)
Dober glas seže v deveto vas, slab dlje, mobilni pa najdlje. Vklopim mali aparat in dobim SMS za neodgovorjen klic. »Tu GRS Kamnik,« zaslišim z drugega konca Slovenije. »Ha, ha,« dobra šala z višine Grintovca! Za mišjo igro mu je povedal nekdo, ki je na tekočem z mojimi gorskimi igricami. »Nič te ni naokoli!« Res je, že nekaj časa se mi izmika koča, kjer ponavadi naročim ričet.
Pajki predstavljajo zanimivo kombinacijo nežnosti in moči, ki je potrebna za njihovo preživetje. Nekateri so osupljivo krhki: če tarantelo spustite iz rok, da pade na tla, bo poginila. (*)
Igor
Kadarkoli sem med vožnjo pomislil na Žmavčarje, se mi je pred nosom prižgala rdeča luč. V Kamniku sem si rekel, da je to podobno vražam o črnih mačkah in nemudoma sem pri naslednjem semaforju kar dva zaporedna vala čakal zeleno. V vlažnem Koncu še vedno nisem vedel, kam. Že prej sem zahteval, naj se kot namig pokaže vsaj kak znak! Mimo je prišel planinec. »Kam pa?« »Na Grintovec.« Mislil sem, da je alpinist in mu bo tura za trening. »A do bivaka in jutri na vrh?« »Še danes. Le baterijo sem pozabil doma.« Zasmejal se je. Verjetno je videl, kako na široko sem razprl oči. »Saj imam GPS.«
Pomaga nam spredati niti usode in povezave z ljudmi, s katerimi se bomo srečali v bližnji ali daljni bodočnosti. (*)
V nekaj minutah sem bil pripravljen: sestop v mokrem in v temi s Kokrskega sedla ne bi bil prav nič moteč. Po potrebi bi lahko bil z baterijo v pomoč temu človeku. Nad sedlom sem zagledal sveže stopinje čevlja številka 45. Tudi sam sem poskusil priti na Grintovec, vendar ne za ceno življenja. Na Grintovcu je umrlo že mnogo ljudi.
Njegova simbolika ima dosti opraviti tudi s smrtjo in ponovnim rojstvom. (*)
Med begom z gore me je Igor ujel nad travami, po katerih sem moral najti začetek Gredine. Bil je presenečen, zakaj bi nekdo obrnil tako blizu vrha. Ponavadi začuti, če gre kdo za njim, danes pa ni imel tega občutka. Snežna ploha nama je zabelíla in zabélila pot do sedla, nižje pa naju ploha dežja ni niti najmanj zmotila. Fant sedeminštiridesetih let je hojo v temi velikokrat vadil v vojski, današnji izlet pa mu je bil trening za njegov osnovni poklic, razstavljanje bomb.
Pajki nas spominjajo, da je svet stkan okoli nas. Mi smo varuhi in ustvarjalci svojega življenja, ki je spleteno iz naših prepričanj, misli, čustev in dejanj. (*)
Meja
Pojasnil sem, zakaj sem obrnil. Iz male deževne plohe sem skozi nekoliko mirnejše ozračje Kokrskega sedla prišel v rahlo sneženje. Vedel sem, da sončnega zahoda ne bom videl, vedel pa sem za njegov čas: skrajni čas, da se obrnem. Opazil sem, kako poskušam prelisičiti svojo odločitev: noge sem pretaknil v višjo prestavo in za natikanje gamaš nisem hotel izgubljati časa. Zadnje minute sem tehtal, ali naj se zanašam na to, da je bil še vedno nekdo nad menoj.
Pajek vam sporoča, da vselej ohranjate svoj fokus, gorišče delovanja. Izogibajte se pretiranemu ukvarjanju s svojimi drobnimi težavicami, ne dovolite, da vas izžemajo drugi in osredotočite se na svoje dosežke, namesto da se zanašate na okoliščine in ljudi zunaj sebe. (*)
Sedem minut po sončnem zahodu me je prešinilo: »Obrni, obrni takoj!« V ostanku svetlobe sem moral nujno priti še do Spodnjih Jam. Mejo svojih zmožnosti sem že prestopil, zato časovne nikakor ne bi smel. Megla, mrak in medel metež – spodaj so bile stopinje ponekod že zapihane s snegom. Notranji mir je začel kopneti. Moči mi ponavadi ostane za enostaven sestop, ne za daljše tavanje v noči. Skupaj sva hitela s Kokrskega sedla. »Hodim prehitro?« »Vas bo že zadrževala meja svetlobe, da ne boste hodili hitreje od mene.«
Imajo izrazit čut za ravnotežje, ki ga prenesejo tudi na svojega totemskega varovanca, tako da zlahka hodi po svileni tanki niti nad prepadom, kot spreten akrobat, ki vselej znova vzpostavlja popolno ravnovesje življenja. Miti in legende pogosto poročajo o takšnih posameznikih, ki so se naučili hoditi po nitkah med življenjem in smrtjo, med snovnim in duhovnim, sanjami in resničnostjo. (*)
(*) Marjetka Jeršek, Totemske živali (Pajek – UL IRAHENU)
Iztok Snoj