Gibanje za ohranitev javnega zdravstva: Pravzaprav niti najbližjim sodelavcem ni jasno
Z zamudo s strani Gibanje za ohranitev javnega zdravstva (20.08.06)
Išče se adrenalin
Pravzaprav niti najbližjim sodelavcem ni jasno, ali je bistroumna domislica o tem, da je treba kaznovati tiste, ki se ukvarjajo z adrenalinskimi športi, zrasla na ministrovem zelniku ali mu jo je kdo prišepnil, vsekakor pa je minister poklical gospo Francko, ki mu svetuje na področju zavarovalništva, in ji naročil, naj pripravi primeren pravilnik, ki bo podrobneje urejal tisto, kar je v zakonu napisano zelo okvirno.
V zakonu piše, da obvezno zavarovanje pokriva namesto dosedanjih 85% poslej samo še 50% stroškov zdravljenja in rehabilitacije bolezni in poškodb, »ki so nastale kot posledica rizičnih in ekstremnih športnih aktivnosti z opuščanjem pravil varovanja izven urejenega ali organiziranega okolja«, prav tako pa bo tudi boleznina v času nezmožnosti za delo zaradi istih vzrokov znašala samo še 50 namesto 80%. To slednje je po trdih pogajanjih s sindikati minister velikodušno zvišal na 60%.
Ministrov problem je, da morajo biti podrobnosti o adrenalinskih športih zapisane v pravilniku, ki ga sprejme on sam. Gospe Francki je povedal, da ima dovolj tega, da ga že eno leto zbada vsakdo, ki ima pet minut časa, z vprašanjem, kaj sodi med rizične športe. In kaj sodi mednje? je zanimalo Francko, kar je ministra nemudoma spravilo v slabo voljo. Ne delajte se neumno, ji je zabrusil, vsak cepec ve, kaj so adrenalinski športi. Zmajarstvo na primer.
Tudi smučanje in kolesarstvo sta lahko zelo tvegana, je bleknila gospa Francka in se še v istem hipu ovedla, da je napravila napako, saj je šefa v neki reviji videla s čelado, ki je bila kolesarska ali morda smučarska; vsekakor ne taka, kot jo ministri nosijo, kadar obiščejo kako gradbišče. Dajte no mir, je vzrojil minister, na kolesu se pobijajo kvečjemu kaki norci. Nek minister v prejšnji vladi je bil tak, je hitela pritrjevati Francka, skoraj ubil se je pri vožnji z Vršiča. Taka je bila vsa prejšnja vlada, je zadovoljno pripomnil minister. Ampak vseeno, je nadaljevala, če se slab smučar spravi na najtežjo progo ali če se z gorskim kolesom zapodi v gozd, pa to vseeno zahteva precej adrenalina, ali ne? Prav v tem je lepota zakona, je rekel minister, da jaz določim, kaj je adrenalinsko in kaj ni.
Morda bi uvedli preverjanje znanja za različne športe, je pričel razmišljati. Smučar z izpitom A kategorije gre lahko na Kekca, z B na rdeče proge, s C pa tudi na črne. Enako za kolesarje. Ljudje bi vnaprej vedeli, kam smejo, pa še nekaj zaslužka bi dali tistim, ki bi preverjali njihovo znanje. Ampak, kako bomo vedeli, kje si je smučar zlomil nogo, je zanimalo Francko. Zapisnik na kraju dogodka, je pribil minister. Reševalci naj lepo vpišejo, kje so našli ponesrečenca. Ne vem, je pomišljala Francka. Ponesrečenec lahko pride sam k zdravniku. Ali pa bi ga prijatelji s črne proge prenesli na modro in tam počakali na pomoč. Ali pa bi preprosto ponarejali izkaznice o svojem smučarskem znanju, razen če bi bile tako zamotane kot novi potni listi. Kdo pravi, da se je tisti minister zvrnil na asfaltu; morda je ubral bližnjico med dvema serpentinama. Saj, je rekel minister, ljudje goljufajo.
Dobro, se je domislil čez čas, zakon ne govori samo o seznamu športov, temveč tudi o tem, da moraš biti ustrezno zaščiten in da se s športom ukvarjaš v urejenem okolju. Turni smučarji naj se dodatno zavarujejo, ali pa naj plačajo polovico zdravljenja iz žepa. Enako tisti na gorskih kolesih, ti bodo težko dokazali, da so kolesarili v urejenem okolju.
Genialno, je rekla Francka, to lahko velja tudi za mestne kolesarje, ki se ne vozijo po kolesarskih poteh, saj jih tudi ni, da niti ne omenim, da ne nosijo čelad. Veliko nesreč je med njimi in zdravstveno zavarovanje bo veliko prihranilo. Minister se ni nalezel njenega navdušenja. To bi bilo politično neprimerno, jo je podučil. Kolesarjenje po naselju sicer res zahteva adrenalin, ampak ne sodi med športe, temveč pod transport.
Če se vrneva h gorskemu kolesu, je plaho pripomnila Francka, se moj mulc v Kranjski Gori najprej zapodi na spust po progi med drevesi, ki pa je urejena in označena. Prav imate, je resignirano ugotovil minister, a saj ste vi začeli s smučanjem in kolesarjenjem. Očitno ju bova morala črtati s seznama v vseh oblikah. Kar pa se vašega sina tiče, vam ostane tolažba, da ga bomo zdravili po stari ceni.
Ampak, je nadaljeval, nekateri ekstremni športi pa res nimajo urejenega okolja. Na primer zmajarstvo. V zraku ni poti in tu držimo te norce. Gotovo so še kakšni taki športi, samo razmisliti je treba.
Mogoče plavanje, je poskusila Francka, v vodi tudi ni mogoče napraviti stez. Ne imejte me za norca, je vzrojil minister, kje pa ste pri plavanju že videli kaj adrenalina! Izpolnjeni morajo biti vsi pogoji, ne samo športna steza. Francka se ni dala: kaj pa plavanje v deročih rekah, pa v morju z morskimi psi? Pa tisti naš norec, ki plava med krokodili in piranhami? Takih ni veliko, je rekel minister, pa tudi stroškov ni, če jih požre kakšna beštija. Problem so tisti, ki se hudo polomijo, pa vseeno preživijo.
Saj res, je rekla Francka, kaj pa tisti, ki skočijo v plitko vodo in si zlomijo vrat? Stroške delajo celo življenje, in to velike. K sreči so to otroci, je dvoumno rekel minister in dodal, ker ga je Francka osuplo pogledala: ti so namreč oproščeni vseh doplačil. Ampak kakšen odrasli se tudi najde med njimi, je rekla. Ne, je odmahnil minister, skoki v vodo niso adrenalinski; če si zlomiš vrat, je to nezgoda tako kot med hojo po gorah ali tekom po gozdu. Ampak o hoji v gorah je že bilo nekaj govora, je rekla Francka. V to ne bom drezal, je rekel minister, Slovenci bi popenili. Imava na razpolago, da rečeva, da hoja v gorah ni šport ali da ni adrenalinski ali pa da gre za urejeno okolje. Navsezadne je pri nas markiran skoraj vsak kamen.
Ostajava torej pri zmajarjih, je rekla Francka. Imam vprašanje: ali bo zmajar s polomljenimi nogami, ki mu bodo čez pet let zamenjali kolenski ali kolčni sklep, takrat tudi moral plačati polovico zdravljenja iz lastnega žepa? Zakon namreč govori tudi o posledicah poškodb. Zato je edino prav, da se ti ljudje privatno zavarujejo, je rekel minister. Ampak zaradi možnih posledic se bodo morali zavarovati za vse življenje in ne samo za leto ali dve, dokler se ukvarjajo s takim športom, je rekla Francka. Ali pa bo premija zelo visoka, je pribil minister.
Izgleda, da ne bova nabrala veliko ljudi, ki se ukvarjajo z adrenalinskimi športi, je ugotovila Francka, ali se jih sploh splača obravnavati v zakonu? Minister je zaripnil od jeze. Mislil sem, da imam na ministrstvu same naše, je zavpil, ali ste morda šli k opoziciji? Potrudite se, pa jih boste našli. Gre tudi za nacionalno identiteto; Slovenci smo ponosni na to, da smo najbolj drzni športniki na svetu.
dr. Dušan Keber