Nika Smole: V soboto, 21. maja, smo s Klaro in Natašo (AO LJubljana-Matica)
plezale v južni steni Rušice. Podale smo se v Kuštrasto smer, za katero lahko kar takoj povem, da upraviči svoje ime.
Na kratko povedano: smer v prvi polovici predstavlja predvsem plezanje po še kar krušljivih in poraščenih prečkah in zajedah. Zgornji del smeri pa ti nato poplača z odličnimi petimi (štirimi, odvisno) raztežaji, kjer se čisto zares pleza. Ocene IV+ so se nam na nekaterih delih na trenutke zdele premile za to, kar smer ponuja. Skala je v tem zgornjem delu milo rečeno fantastična, je pa zato manj možnosti za varovanje. Vse tri smo se strinjale, da sta bila kamin in izstopni preduh dva glavna detajla smeri (in detajl z grmom). V poštev pridejo predvsem klini (če si le vešč zabijanja, medtem ko te v drugi roki šuta v biceps;), sem in tja se najde tudi kakšna poka za frende. Prečke in zgornji, težji raztežaji so lepo opremljeni s klini, vendar tudi kakšen dodaten klin za pasom ni odveč. Štanti so (vsaj po našem odhodu) nabiti. Po mojem spominu smo v smeri pustile 3 kline, dva od tega na štantih (ki prej to morda niso bili). V smeri srečaš tudi dva svedrovca. Sestop poteka po navrtani abzajl pisti po levi strani stene (gledano od spodaj), po smeri Aga.
V resnici pa jaz ne znam povedati na kratko, zato bom povedala še na dolgo, kajti naš dan v steni je bil v resnici dolg kot sam ponedeljek. Nekaj čez šesto uro zjutraj smo štartale od avta proti bivaku pod Špikom, z nenavadno lahkimi nahrbtniki (prva prednost trojne naveze). Klasična zgodba – čvek čvek čvek in zgrešile smo pot, zato nas je za kazen čakala zaraščena prečka po gozdu v desno. Po uri hoje nam je svoje obličje pokazala Špikova stena, kmalu zatem pa še Rušica. Od bivaka smo nekaj korakov sledile uhojeni stezici, nato pa krenile preveč levo po lepi namišljeni potki (Natašina posebna vrlina, ki se jo je priučila na Korziki) in se preko otepajočih vej nenavadno približale Špikovi steni. »A gremo v Špik al kako?« Naša ciljana stena pa se je smejala izza kupa rušja in balvanov – modro smo obrnile nazaj proti bivaku in preko druge namišljene stezice končno ubrale tretjo, manj namišljeno in označeno z možici. Nekje na melišču pod steno sem izza skice na telefonu poznavalsko s prstom sledila liniji naše smeri po steni – pa jo imam, meni je vse jasno! No ja, mogoče gre tam res kakšna linija, ampak naša pa da gre precej bolj levo, me je previdno, da ne bi prizadela mojega (ne)poznavalskega ega, opozorila Nataša. Približno 100 metrov od namišljene Kuštraste smo si lahko ogledale lepo vidno linijo 'ta prave' smeri. Opremo gor, majico dol, majico gor, opremo dol, za grm, opremo gor, štrike ven, opremo iz ruzaka, opremo v ruzak, ruzak na rame, Klara pleza prvi raztežaj, ruzak dol, vodo ven, ruzak za kraj, Klara še vedno pleza prvi raztežaj. Zapoje kladivo in z Natašo se spogledava. A kar takoj al kaj? Modri pleza, roza pleza in že sva pri Klari na travnati polici. Sledil je sprehod v desno prečko pod travnato zajedo. Medtem ko jo je Klara premagovala, sva z Natašo premagovali sami sebe. Izpod stene Frdamanih polic je ves čas tekla voda in tako lepo šumela… »A boš ti prevzela, da grem na kraj?« Vse sva zrihtali, poslikali (druga dobra lastnost trojne naveze), medtem ko se je Klara odločila, da ji zajeda ne da in da bo naredila štant. Ponovno zvoki kladiva in že sva pri Klari v neudobnem kotu. Medtem ko se prevezujemo, me že pošteno našuta v meča in v ihti, da bi čimprej zapustila neudobno mesto, pozabim prevzeti kladivo. Nekaj metrov višje, ko se sumničavo spogledujem z razbohotenim rušnatim grmom, ki mi zapira pot navzgor, me Klara seznani, da mi manjka kos opreme. V naslednjem trenutku že vlečem presneto, ničesar krivo kladivo k sebi po vrvi. Nato se lotim boja z grmom. To ni bil boj, ampak mesarsko klanje…Ko sem čez, sopiham kot bi pretekla maraton in puncama zaželim vso srečo v bitki. Kmalu zatem me čaka štant in seveda zagrabim priložnost, da si ogledam prihajajočo bitko. Ni pa zgledalo, da bi se punci preveč matrali čez grmovje, samo parkrat sta zastokali. Ko nato nadaljujem v travnato in krušljivo prečko, se sprašujem, če bo že konec tega grmovja in bomo začele plezati. Aja, a sem že povedala, da je ime smeri upravičeno? Na koncu prečke me je presenetil izpostavljen štant na delu, kjer se skala spremeni v čudovito kompaktno zadevo, zato sem nadaljevala še malo v levo, kjer sem zaradi izteka štrika morala narediti štant. Predlagam, da si štant raje uredite tam, kjer sem ga jaz izpustila. Sledil je še en raztežaj v levo in nato po zajedi navzgor, kjer smo se na udobni, prostorni polički ponovno prevezale. Tokrat je vodstvo prevzela Nataša, mesto nebogljenih sva zasedli s Klaro. Sonce je neusmiljeno pripekalo in se le redko skrilo za kakšen oblak. Kljub temu sem malo zaskrbljeno pogledovala v nebo. Tiste besede na spletni strani arsota »možnost neviht, tudi močnejših« so me, priznam, ves čas glodale od znotraj. Da smo bile precej počasne verjetno ne rabim posebej omenjati. Se je pa vsaj končno začela prava, uživaška plezarija in naslednje tri cuge smo bile polne pohvalnih besed o skali in smeri. Bitka z grmom in krušljiva prečka sta utonila v pozabo. Ozek kamin nam je dal precej vetra. S Klaro sva ob Natašinem plezanju dali vse od sebe pri spodbujanju, nato pa sva še midve prevzeli mesto živih jebic v kaminu. Začelo se je izvajanje posebnega manevra, privezovanja nahrbtnika za pas sredi ozkega kamina. Klarin privoščljiv smeh, ko sem puzala v kaminu, se je hitro končal, ko je prevzela moje mesto. Sledilo je nadaljevanje v (predvidoma) zadnji cug, ki pa to ni bil. Po še enem zahtevnem raztežaju je Nataša uredila sidrišče pod izstopnim raztežajem. Ko smo se zbrale na najbolj neudobnem štantu v celi smeri, smo zamišljeno opazovale zagozdene balvane nad sabo. »Ja, kva pa zdej? A tja gor moramo? Kam?« Sledilo je prevezovanje in rahlo živčna sem se podala v zadnji cug. Gor gor gor, po rahlo previsnem kaminu, ki je sicer dobro nabit, čisto pod strop. Ko sem se dodobra razkoračila in nadihala, sem z manevrom ameriških kavbojev svojo gurtno vrgla okoli zagozdenega balvana in si, tako dobro zavarovana, končno oddahnila. Sledilo je zanimivo plezanje pod streho okoli zagozdenega balvana in nato skozi luknjo v svet. Zavriskala sem in v želji po čim hitrejšem snidenju s soplezalkama uredila štant na močnem rušnatem grmu. Moje radostne zvoke je že v naslednjem trenutku zadušila močna ploha. Pravijo, da gre hudič na kup srat in tokrat se kar strinjam – Nataša in Klara sta se na drugi strani 'linije' spopadali z zavozlanim štrikom, medtem ko sem ogorčena opazovala od strele popolnoma ožgan macesen nekaj metrov stran od sebe. Dež nam je vsem nalil dobro mero adrenalina in obe sta bili hitro pri meni. V trenutku ko sem zapela zadrgo vetrovke do konca, se je ploha umirila. Štrike za vrat in že smo bile pri prvem sidrišču za spust. Nato pa, mavrica, jasno nebo in sonce. Na žalost so spusti potekali v senci in nas je dodobra namrazilo. No, naju z Natašo. Klara se je pri tretjem spustu odločila, da še nima dovolj akcije in se je spustila v napačno smer. S telefonskim klicem mi je sporočila da: »Hrsssssk, sssss, ššššš, niiiii …. Hrssss, šššš, štant, ….,prusikarim šššššš, ….30metrov.« Tako. Korakanje na mestu, opazovanje oblik snežišč v steni nasproti, pogovor o razmočenem sendviču, ki naju je čakal pod steno in slačenje mokrih majic naju je držalo pokonci, dokler nisva zagledali modre čelade, ki je nekaj bentila in se nato ob najinih pametnih nasvetih (še ena dobra stvar trojne naveze – tri pametne glave na kupu) končno spustila v pravo smer. Še nekaj spustov in končno smo bile pod steno. V veselem razpoloženju sta nas proti bivaku, kjer smo si privoščile zasluženo malico, odgnala padajoče kamenje iz sosednje grape in nove kaplje dežja. Po poti do avta smo skoraj rešile svet in na cilju nazdravile s sočnimi nektarinami. Uvod v poletno plezarijo je bil pester in za nami še ena čudovita dogodivščina. In če vas nisem prepričala o prednostih trojne naveze, preberite vse še enkrat:)