Večer, 23.07.04, Reportaže, zanimivosti - Viki Grošelj: nadaljevanka »Preko petih visokih sedel v pet dolin« (4)
Preko petih visokih sedel v pet dolin - raziskovalna odprava Himalaja 2004 (4)
In ne bi se mogel bolj motiti!
Še dobro, da razen Ivču, Rafu in meni nikomur v skupini ni povsem jasno, iz česa smo se pravkar izvlekli
V treh urah iz zaselka Khare dosežemo sedlo. Sestop v dolino Hongu je videti enostaven in čisto raznežen sem ob dejstvu, da nam gre tako dobro. Do ure natančno nam gre po predvidenem načrtu. Vsi smo zdravi in vse je v redu. Pomirjen popeljem skupino po pobočjih Mere navzgor v smeri višinskega tabora. Z mislimi sem že pri jutrišnjem dnevu, ko bomo po osvojenem vrhu sestopali v to čarobno dolino pod nami, ki je glavni cilj mojega raziskovanja. Med počasno hojo po ne prestrmih ledenih pobočjih že delam nove načrte, saj vse tako lepo poteka, da nam bo ostalo kar nekaj dni časa... In ne bi se mogel bolj motiti!
Čez čas nas ovijejo popoldanske megle. Še dobro, da ni prevroče. Potem začne iz njih narahlo naletavati sneg, a nič hudega, saj smo že v skalni dolinici 5700 metrov visoko. Ob vedno hujšem sneženju hitro postavimo šotore. Nevihta traja malo dlje in v šotorih si skušamo urediti kar se da udobno. Najmanj izkušenj z višino imata Nada in Ljubo in ker sta prvič tako visoko, ju namestim v šotor tik ob svojem. Kuhamo si toplo pijačo in v miru pripravljamo vse potrebno za jutrišnji vzpon proti vrhu.
Na večer se za nekaj trenutkov zvedri, na drugi strani doline zagledam celo mogočni 7300 metrov visoki Čamlang, potem pa nas spet zagrnejo megle. Grmi, sneži... Tudi to je Himalaja! Da bo le jutri lepo vreme. Še v temi se bomo pripravili in v prvem svitu odrinili proti vrhu.
Preden se znoči, obiščem preostale tri šotore. Vse je videti v redu.
Petek, 23. aprila, se začne kar dramatično. Ljubo me okoli polnoči pokliče iz sosednjega šotora. Z Nado je slabo. Utrujenost, komaj preboleli bronhitis tik pred odhodom, višinska bolezen in neizkušenosti s takimi višinami naredijo svoje. Dvigneva ji vzglavje, prezračiva šotor in jo siliva k pitju. Zunaj so zvezde, a vseeno bomo počakali svit in potem sestopili. Do dveh grem še dvakrat k njima. Nada se dobro drži, a vreme se spet slabša. Člani drugih odprav ob treh odrinejo proti vrhu. Pol ure kasneje se nad goro razbesni nevihta. Divje grmi in sodra v rafalih stresa šotore. Vsi se vrnejo. V takem še dol ne bomo mogli!
Skozi močno sneženje komaj zaznamo svit dneva. Zdravnik Vlado Nadino zdravstveno stanje oceni za slabo in jasno je, da moramo kljub neugodnemu vremenu čim hitreje navzdol.
Nadi na čevlje pritrdim dereze, jo dvignem in obdrži se na nogah! To je zelo vzpodbudno in s pomočjo drugih se, navezana na vrv, dvigneva do sedelca, kjer se pobočje prevesi navzdol. Takoj začneva sestopati, preostalim pa naročim, naj vzamejo spalne vreče, saj nosači danes v takem ne bodo mogli po šotore in opremo.
Previdno tipam navzdol med ledeniškimi razpokami. Megla, veter in sneženje še dodatno otežijo orientacijo. Ko naju dohitijo drugi, se navežemo na eno vrv. Ivč in Raf jo podpirata s strani. Premikamo se počasi, a vsak meter niže pomeni nekoliko več kisika v zraku. Ravno ko napeto iščem prehode med razpokami, nam od spodaj pridejo naproti nosači. Kakšno olajšanje! Po njihovih sledeh bo sestop do sedla bistveno lažji. Na sedlu seveda nikomur ne pride na misel, da bi se, kot je bilo prvotno načrtovano, spustili v dolino Hongu. Nado je treba spraviti čim niže in navezani sestopamo proti Khareju, odkoder smo prišli. Čez uro nas v hudem sneženju dohitijo nosači, ki so šli po našo opremo. Zaradi megle in sneženja se niso mogli prebiti do tabora. Še dobro, da razen Ivču, Rafu in meni nikomur v skupini ni povsem jasno, iz česa smo se pravkar izvlekli.
Danes ne bomo odnehali
Malo čez dvanajst smo v Khareju. Vselimo se v večje in udobnejše preprosto zavetišče, v katerem domačini postrežejo s hrano in nudijo prenočišče. Zunaj še vedno sneži, ob topli peči, zakurjeni z jakovimi iztrebki, pa je prijetno toplo in udobno. Naslednji dan določim za dan počitka. Ljubo in Nada se bosta z enim nosačem vrnila v Luklo in če bo z njenim zdravjem vse v redu, se nekaj dni kasneje dobimo v Čukungu. Za nič na svetu ne bi z bolno Nado tvegal sestopa v dolino Hongu, saj bi jo morali v primeru poslabšanja reševati preko 5000 metrov visokih sedel, ki so za nameček še zelo zahtevna.
Zjutraj na mojo veliko osuplost spet sneži. Nadi je bolje in z Ljubom se odpravita navzdol, saj niže dežuje, več kisika v zraku pa ji bo najbolj pomagalo. Sneži vse dopoldne, a Kami vseeno pošlje navzgor tri najboljše nosače. Dobiti moramo šotore z višinskega tabora, saj brez njih ne moremo naprej. Dan počitka začnemo s tarokom, naredimo kratek odmor za kosilo in nadaljujemo. Ure minevajo sproščeno, sneži pa ves popoldan in še v večer. Že v mraku pridejo nosači in prinesejo šotore. Bravo! Kljub sneženju zvečer se odločimo, da bomo jutri poskusili preko Mera Laja priti v dolino Hongu. Slabo vreme pač ne more večno trajati.
Pred svitom na nebu zagledam zvezde. Ko se začne daniti, je nebo koprenasto, ko pa malo čez šesto začnemo hoditi navzgor, je okoli nas spet svinčena sivina. A danes ne bomo odnehali. Malo pod sedlom dobimo občutek, da se vreme celo izboljšuje. Raf, Ivč in Tone me vprašajo, če se strinjam, da poskusijo proti vrhu Mera Peaka. Navdušeno jim pritrdim. Časa imajo sicer malo, a dovolj dobri so, da jim bo morda uspelo.
Kami bo poskrbel za nosače, sam pa na vrv privežem Barbaro in Vlada. Bolj zato, da ne bi imela občutka, da nista mogla še enkrat poskusiti proti vrhu, nad sedlom zavijemo po gazi proti vrhu, a po pol ure odnehamo. Za kolikor toliko realen poskus bi morali bistveno povečati hitrost vzpenjanja. Na nas tri bo moral vrh Mere počakati do kdaj drugič.
Nazaj na sedlu smo v trenutku, ko od spodaj pridejo nosači. Skupaj se po strmem zasneženem žlebu valimo na drugo stran. Kami prevzame vodstvo in gazi ves čas proti levi navzdol. Novega snega je veliko, počasni smo, a vsak korak nižje upamo, da bo bolje. Brez vodnika bi se tu v megleni in zasneženi pokrajini težko znašel. Nižje je snega nekoliko manj, a orientacija je kar težavna. Dvignemo se na dve stranski sedli. Tik pred spustom v široko dolino se megle za hip razgrnejo in na vršnih pobočjih Mera Peaka zagledamo tri drobne pikice, ki gazijo navzgor. Ivč, Raf in Tone imajo do vrha še kaki dve uri. Spet jih zagrne megla. Upam, da jim bo uspelo. Če jih do večera ne bo, jim bom poslal koga naproti s čajem.
Viki Grošelj