Matjaž Šerkezi: Po 23 dneh smo se vrnili iz Langtanga – Na Brnik pridejo v ponedeljek zvečer
Inštruktorji iz Nepala
Katmandu, 20. septembra:
Včeraj zvečer smo se po 23 dneh vrnili iz območja Langtanga. Poleg vsakodnevnega popoldanskega dežja in snega se nam je pripetilo toliko stvari, da sploh ne vem kje bi začel. So pa vsi tečajniki tečaj uspešno opravili, čeprav bi včasih najraje katerega izmed njih poslali domov. Dela ni manjkalo tudi zdravniku, ki se je ubadal s »kvazi«, pa tudi resnimi težavami..
26. avgusta smo se odpravili iz Katmanduja in naše potovanje z avtobusom zaključili po šestih urah vožnje v vasi Kalikasthan, od koder smo se z dežniki in nahrbtniki peš odpravili v Dunche. Sledili so vsakodnevni pohodi: najprej v Syabru Besi, potem skozi džunglo v Lama Hotel, kjer si jo dobro odnesel, če si konec dneva s kože odrezal le šest pijavk. Seveda ne smem pozabiti, da se nam je v Duncheju pridružila mlada, črna psička, ki je z nami preživela ves čas tečaja in nam krajšala deževne popoldneve. Poimenovali smo jo Rupa, Rok pa je ugotovil, da ima noge kot srnica.
Tako smo v Kyanjing Gompo prispeli šele po petih namesto v načrtovanih treh dneh. Brez težav pa tudi tokrat ni šlo. V vas naj bi celotna naša oprema prispela s helikopterjem, kar pa se ni zgodilo še naslednje tri dni. Vzrok je bil v slabem vremenu in megli. Kljub temu smo čas koristno izkoristili in bili toliko bolj veseli 2. septembra zjutraj, ko je po dolini Langtanga priropotala ogromna ruska »zverina« z našo opremo.
V vasi smo ostali še naslednje tri dni in dokončali vaje iz skalne tehnike in potrebne izpite. Večere pa smo z Da Gombom izkoristili za obisk domačinov in se skupaj z njimi stiskali ob ognju s vsak svojo skodelico tople mustang kave.
5. septembra smo odrinili proti baznemu taboru v smeri prelaza Ganja La (5040 m). Težave pa so romale z nami. Bližala se je polna luna in domačini Langtanga so se pripravljali na festival. »Če je festival, potem pa mi ne delamo oz. lahko se dogovorimo za isto ceno in pol tovora.« so vpili vsevprek. In tako smo morali čakati na nosače iz dva dni oddaljenega Syabru Besia.
Sledilo je intenzivno napenjanje možganov in improviziranje. Po treh dneh je končno prispela vsa oprema.
V naslednjih devetih dneh smo delali brez počitka. Vstajanje je ob pol sedmih, zajtrk ob sedmih, ob osmih pa že drvimo proti pol ure oddaljenemu ledeniku, ki je postal naš poligon. Na njem v celoti predelamo zimsko in ledeniško tehniko vključno z izpiti. Vsak popoldan nas zalije dež in smo prav veseli, ko ga zadnja dva dni zamenja sneg. Kot bi si gore hotele iz nas delati norce se proti večeru zjasni in na nebu zažari na tisoče zvezd. V daljavi pa se nam v vsej svoji lepoti in veličini pokažeta Langtang Lirung (7246 m) in Šiša Pangma (8027 m).
16. septembra se z vso kramo, mokrimi cunjami, spalnimi vrečami in »usranimi ritmi« vrnemo v Kyanjin Gompo. Naslednji dan, proti večeru, imamo podelitev diplom Planinske Zveze Slovenije, ki jo prejme vsak tečajnik. Sledijo zaključni govori in slovo, saj smo zaradi formalnosti, ki jih moram opraviti v Katmanduju slovenski inštruktorji in Da Gombo iz Kyangin Gompe odrinili dva dni prej. Prav tako se ne bomo udeležili podelitve certifikatov Nepal Mountaineering Association, ki bo 27. septembra, na svetovni dan turizma.
Sedaj ždim v hotelu in pišem poročila. Ostali trije so izginili, kot da bi se udrli v zemljo. Vesel sem, ker smo svoje delo dobro opravili kljub zapletom in muhastemu vremenu. Lepa izkušnja in nepozabni trenutki, novi prijatelji in nova brazgotina na obrazu starosti.
Naša oprema naj bi v Katmandu prispela šele čez dva dni in resnično upam, da to ne bosta nepalska dva dni.
Lep pozdrav iz dežele večnega snega in slovenskih inštruktorjev: Franca Oderlapa, Rafaela Kolbla, Roka Mačka in Matjaža Šerkezija.
Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi
Vrnejo se v ponedeljek, 25. septembra 2006, ob 20. uri na letališče Brnik, kjer bo tudi kratka novinarska konferenca s predstavitvijo poročila o delu naših inštruktorjev v Nepalu.