IMFFD: 26-letni Rok Blagus je že pred desetimi leti na pobočjih Mont Blanca spoznal, kaj so gore v resnici.
Dostop do vrha sta mu sicer preprečila močan veter in gosta megla, a je poskusil znova. Slovenija, Evropa, Aljaska, Himalaja ... Nepregleno število čudovitih vzponov. Plezati je lepo, a tudi življenjsko tragično.
Alpinisti smo po mojem cenjeni vedno manj. Vse bolj postajamo »neki norci«, ki zaradi svoje sebičnosti rinejo nekam, kjer nihče od vestnih davkoplačevalcev nima nič od tega. Žal je vse bolj pomembno, kolikokrat na teden greš v trgovski center. Ljudem postaja narava nekaj odmaknjenega, nekaj tujega. Ljudje, ki se trudijo v naravi uživati, pa postajajo čudaki.
1. Plezaš že deset let. Kaj se je v tem času spremenilo? Kako plezalec z leti odraste?
Ko sem začel plezati, je bilo plezanje ves čas na prvem mestu. Ko sem vstal, sem razmišljal o plezanju, ko sem jedel, sem razmišljal o plezanju. Še ko sem plezal, sem razmišljal, kako bom plezal še več. Takrat mi ni bilo treba razmišljati, ali bom šel plezat, temveč, kam bom šel.
Danes je stvar precej drugačna. Treba je služiti denar in o plezanju razmišljam samo še za vikend. In včasih je kar težko »preklopiti glavo na plezanje« in pasti v »cono«.
2. Plezanje je zate način življenja. Kako gledaš na čas, ki prihaja?
Danes bi raje rekel, da je plezanje bilo način življenja in samo upam lahko, da bo kdaj spet tako. Kljub temu, da sem odsanjal že kar nekaj sanj, jih je precej ostalo še nedosanjanih. Sem pa z leti na lastni koži občutil, da so najboljše tiste sanje, ki pridejo same od sebe. Bomo videli, kam jih bo odnesla prihodnost.
3. S plezalno potjo si začel v slovenskih gorah, nadaljeval v Alpah, Patagoniji, Aljaski ... Bi lahko izpostavil katerega od vzponov, ki ti je dal največ?
Težko bi izpostavljal. Vsak vzpon je poseben, vsaka izkušnja pomembna. Rečem pa lahko, da se je pri vseh vzponih v tujini pokazala vrednost zimskih vzponov v naših gorah. Nisem jih opravil veliko, a tistih nekaj je pogosto naredilo razliko med uspehom in neuspehom v »ta velikih« gorah.
4. Meniš, da so slovenski plezalci in alpinisti v naši domovini dovolj cenjeni športniki?
Alpinisti smo po mojem cenjeni vedno manj. Vse bolj postajamo »neki norci«, ki zaradi svoje sebičnosti rinejo nekam, kjer nihče od vestnih davkoplačevalcev nima nič od tega. Žal je vse bolj pomembno, kolikokrat na teden greš v trgovski center. Ljudem postaja narava nekaj odmaknjenega, nekaj tujega. Ljudje, ki se trudijo v naravi uživati, pa postajajo čudaki.
5. Kaj bo nit tvojega predavanja in katero je sporočilo, ki bi ga rad prenesel poslušalcem?
Na predavanju bom prikazal tri lepe vzpone v treh velikih gorstvih sveta. Ker vedno in povsod poudarjam kako pomembno je plezanje v naših gorah, bom pokazal tudi nekaj fotografij iz zimskih Julijcev. Žal pa bodo predavanje zaznamovali tudi trije padci, ki so v veliki meri vplivali na moj pogled – ne samo na plezanje, temveč na življenje. Sporočilo predavanja pa naj poslušalci razberejo sami. Ne bo preprosto.