Urh Hrovat: ... brez le te
Na to vetrovno, a jasno nedeljo, sva se z Nacetom namenila na Jezersko.
Veter je te dni napihal precej snega, zato sva pristop opravila v duhu gazenja in sopihanja. Po poti sva se spogledovala s
Teranovo smerjo in
Vikijevo svečo. Sinji slap na desni je zgledal kar ok, vsaj izstop, Ledinci pa so bili predaleč. Globoke stopinje truda, sva zaključila pred vstopom v slap Vikijeva sveča. Prvi del, nekje do polovice smeri je za vriskat, drugi pa nekoliko manj. Zgornje snežišče do sveče, je zaradi vetra precej sipko. Sveča iz za ovinka na prvi pogled izgleda super, ko pa sva se ji približala, naju je nekoliko razočaral velikanski kup snega kjer se sveča združi s tlemi. Le ta, namreč ni led temveč sipek, poledenel in neuporaben sneg. Zato sva se odločila, da se je lotiva iz votline. Sredina je votla, skozenj teče precejšna količina vode, led pa je verjetno zaradi mraza, steklen in trd. Ne vem zakaj, ampak prepričan sem bil, da bo šlo, če se je lotim od znotraj in tik pod stropom prestopim na zunanjo stran. No, po nekaj poizkusih in dokaj pozni uri sva se sprijaznila, da je to rundo dobila sveča. Lahko, da bil kšn vesolc že čez, kdo ve. Sledili so trije spusti ob vrvi in precej dolg sprehod.
Zaključek?
Jah ni ga, dejstvo je, da bo treba pojest kšn žganc manj in zlezt kšn slap več.