Večer – Jože Praprotnik: Manj znane planinske poti in vrhovi
Večer, 14. februarja 2007
Narava
Manj znane planinske poti in vrhovi
Iz megle na sončno šebreljsko razgledno ploščad
Pozimi je marsikdaj tako, da doline skriva mrzla megla, ki drevje odene v ivje, a se sčasoma prežre še skozi toplo oblačilo do kosti. In prav osrednja Slovenija se tja do tisoč metrov in čez znajde pod nizkim oblačnim pokrovom, onkraj južnih bohinjskih gora pa je kristalno čisto nebo, ki se koplje v toplem soncu.
Tako je bilo tudi konec januarja, ko smo se že dodobra siti megle, saj je vztrajala že malodane ves teden, podali na idrijsko stran, natanko na slikovit planotast jezik, ki ga na eni strani omejuje globoka struga doline Idrijce, na vzhodu pa dolina potoka Sevnice, onkraj katere se spušča sleme z Jagršč v dolino Idrijce. In skozi vso Poljansko dolino tja do Sovodnja in še naprej je vztrajala megla in kar vidno nam je odleglo, ko smo se iz te vasi namesto preko prometnega Kladja in Cerkna zapeljali levo proti Otaležu in smo zgoraj na sedlu opazili zgodnje jutranje nebo, posejano z zvezdami. Dobro si je zapomniti, da nas ta sicer nekoliko ožja, a zato asfaltirana in neprometna cesta pod južnimi obronki Bevkovega vrha skozi prijazne, tople, soncu izpostavljene vasice Jazne, Otalež in Plužnje polagoma pripelje navzdol k Idrijci v Stražo, kjer nas od cilja v Reki loči le še nekaj kilometrov “keltike“, kot imenujemo cesto Logatec-Idrija-Most na Soči. Kadarkoli smo se vozili po tej cesti, vedno se nam je pogled ustavljal na cerkvici, ki tiči visoko na pečinah nad Idrijco - sv. Ivan na Spodnjih Šebreljah. Od odcepa proti Cerknemu naprej smo nekoliko bolj pozorni, da bomo v Reki opazili na levi most čez Idrijco. Tod zapeljemo na drugo stran Idrijce, kjer pustimo avto, oprtamo nahrbtnike in se podamo po cesti do tistih nekaj hiš zaselka Log. Zdaj je že dan, toda dolina tiči v hujšem hladu in vse je pobeljeno z bogato slano jasne noči, da nas zagloda do kosti. A tako je le dobrih deset minut vzpenjanja in že sto metrov višje hodimo le še v jutranjem hladu, ko pa se pot, nekdanja mulatjera, prevali na vzhodno stran hriba pod skalnate peči, nas obsije-jo žarki jutranjega sonca. Pot je zanimiva, razgledna, saj je drevje že zdavnaj odvrglo listje, ob njej, še sploh višje zgoraj, je vse polno resja in hladna dolina je kmalu daleč spodaj. Vrhnji del te poti je sploh slikovit, dokler se zgoraj steza skorajda povsem ne izravna, ko pridemo na slabo cesto, kjer ostro zavijemo desno in zdaj dobrih sto metrov naprej zagledamo cerkvico sv. Ivana, prav na skali, s katere se odpirajo prelepi razgledi na dolino Idrijce pa na Kojco ter Porezen in Blegoš desno ter pobeljene bohinjske gore na levi. Res imenitna razgledna točka je ta Ivan, čeravno se nam zgoraj nad Zgornjimi Šebreljami razgali še vse kaj drugega: Matajur skrajno levo, pa Kobariški Stol, Kanin v sredi in potem še Krn z vso verigo bohinjskih gora s celotno Kojco. Pa niso le razgledi, ki pritegnejo našo pozornost. Pod cerkvijo sv. Ivana se spušča na severozahodno stran hriba pod strme pečine lepo varovana steza do prebivališč pračloveka, do Divjih bab, kjer so arheologi pred leti našli piščal, najstarejše glasbilo človeka. Lepo varovana steza se spušča do tistim jam, kjer je našel zatočišče naš glasbeno navdahnjeni praprednik.
Vrnemo se po isti poti do cerkve, kjer smo pustili nahrbtnike, in se vračamo do odcepa, kjer smo prišli iz doline. Na tem mestu zavijemo namesto po cesti proti Šebreljam levo na rob. Desno so trate proti Šebreljam, levo se poraščena strmina spušča v dolino Sevnice. Po tem razglednem robu nadaljujemo vse do vasi s cerkvijo. Opazimo, da ni starih kmetij, potem pa zvemo, kakšno zlo usodo je doživela vas že bolj proti koncu druge svetovne vojne: Nemci so požgali 170 domačij. Danes je vas obnovljena in zgledno urejena, vse je asfaltirano, vsi so zaposleni v Idriji in Cerknem in mladež še hodi v tukajšnjo šolo. Res lep kraj prijaznih ljudi, ki so takoj opazili v vasi nekaj prišlekov, pa čeprav smo hodili bolj po obronkih. Zgoraj pri zadnjih hišah lahko izbiramo med dvema možnostma vrnitve: lahko gremo enostavno nazaj in se razgledujemo po lepi šebreljski planotki, kar bi pomenilo dobri dve uri hoje do avta (dobre tri z ogledom Divjih bab smo že na poti), ali pa se zgoraj nad vasjo napotimo levo, v Jagršče, to je na sosednje sleme, s predhodnim spustom v dolino Sevnice in krajšim vzponom do cerkvice, od tod pa namesto po cesti navzdol v Stražo -levo po sprva travnatem in razglednem slemenu, kasneje pa po vse bolj zaraščeni, deloma izgubljajoči se stezi, vse do Reke ter ob levem bregu Idrijce do zaselka Log, kjer smo v jutranjem hladu pustili avto. Moramo paziti, steza je z Jagršč v večjem delu opuščena in zelo zaraščena in bo v nekaj letih izgubljena za vse čase. Pot čez Jagršče nam bo vzela dobre štiri ure, če se ne bomo preveč zamujali z iskanjem najlažjih prehodov na zaraščeni poti, in jo odsvetujem, sploh če bo zasneženo ali poledenelo; je pa prav prijetna opcija za pomladni čas.
Jože Praprotnik