Tone Škarja: Moja resnica o Tomažu Humarju (in o slovenskem partijskem alpinizmu), 2
Moja resnica o Tomažu Humarju
(in o slovenskem partijskem alpinizmu), 2
Alpinističnemu »kolegu« Dejanu Ogrincu sem sicer odgovoril tudi na spletnih straneh Gore--ljudje.net, ki povzemajo vaše pisanje, zdaj pišem še vam - in tako nehote obema medijema dvigam naklado (oglede): Ogrinec mi je pisal tudi osebno, a to je osebno in po objavi osnovnega članka v obeh medijih tudi nepomembno. Stvari, ki jih v prejšnji številki pogreva, so stare nekaj desetletij, mnenje o partiji pa že dolgo nič novega. V »tistih« časih so bile odprave redke, kandidatov zanje veliko in izbor zanje, selekcija, opravljen po športnih merilih. Razumljiva je žalost neizbranih, med njimi sem bil leta 1969 tudi sam, a takšno je pač življenje. Ali naj bi zato pol stoletja jokal? O Jesihovi in Potočniku tudi nič novega, vsak je ravnal, kot pač je: eden oportuno, drugi trmoglavo (ali previdno in ponosno, kakor komu ljubše). Na odpravi Everest '79 Stipe Božić ni bil nikakršen začetnik. Tudi ni res, da je bil cilj na vsak način spraviti kakega Neslovenca na vrh. Vsak je imel enake možnosti. Kaj je bilo »čudnega« na Lotseju '91, naj avtor članka vpraša udeležence, sam nisem naslov za to vprašanje. Kaj pometamo pod preprogo? Že moja nedavno izdana knjiga Po svoji sledi ničesar ne pometa in niti meni ne prizanaša. Zgodovina alpinizma je kot vsaka zgodovina le razlika med dobrimi in slabimi potezami. Če je prvih več, je podvig uspešen, sicer pač ne. Poljaki so velik narod z dolgo zgodovino, prav tako tudi že s predvojno himalajsko. Ob njih smo lahko samo ponosni na dvig iz naše skromnosti. Ob »neuslišanih« načrtih še tole: za odpravo morajo biti ustrezna vsa tri oglišča trikotnika: cilj, moštvo, sredstva. Le na tem se lahko gradi tristrana piramida, torej osnovni pogoj organizacije odprave. Samo dve oglišči sta premalo, dobili bi le nestabilni pano. »Zvezde«, ki jih Ogrinec navaja, so bile polno podprte od PZS, večinoma sploh v njeni organizaciji. V tistih časih se brez državnega in sponzorskega denarja niti slučajno ne bi moglo plezati v Himalaji. Tudi z modernimi »segmenti« plezanja smo bili ves čas na tekočem. Kar nekaj »prezrtih« sem že prijel za besedo, pa večina še kandidirala ni, je pa o tem desetletja stokala za kakim šankom. Piscu se še sanja ne, kako težko je bilo dobiti denar za tako nepopularen šport, kot je himalajski alpinizem. Toliko o »škarjah in platnu«. Danes je skoraj obratno: »Polje je veliko, delavcev pa malo.« V vseh časih velja, da je treba skočiti »tukaj in zdaj«, ne pa stokati za izgubljenimi desetletji.
P. S.: V bistvu je tole pingpong dopisovanje nepomembno. Pomembno pa je, da ga je sprožilo namerno negativno prikazovanje zgodovine našega alpinizma pisateljici, ki namerava prav o njem napisati knjigo. Od vse gore slovenske alpinistične literature skoraj nič nimamo prevedenega v angleščino in lahko smo samo veseli, da se tega v knjižno neugodnem času sploh kdo loti. Nobene pretirane hvale ni treba, saj bi bila osladna, ni pa treba svojih osebnih tegob vleči na vse, kar smo Slovenci uspešnega naredili v Himalaji in drugih gorstvih sveta. Ni prvič, da rečem, da se pri alpinizmu prav zaradi njegove ostrine izkristalizirajo osnovne značilnosti naroda. Zato se ne čudimo, da politiki svoje, pogosto osebne zdrahe poravnavajo vsaj v bruseljski areni, če ne kar svetovni. Naša državotvornost!
Tone Škarja, Mengeš