Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: V gmoti vrhov, grebenov, slemen in vzpetin med Kamniško Bistrico in Kokro, ki geografsko pripada gorski skupini Krvavca, je za gorniško dušo in srce vsega v izobilju, od sproščujočega potepanja po blagih pobočjih Velikega Zvoha, Košutne in Kompotele,
... do nekoliko zasoljenega grebena med Velikim Zvohom in Vrhom Korena, Jež imenovanega, komur pa je mar le tisto pravo, dvatisočakovsko visokogorje, pa se bo seveda zazrl v višine Kalškega Grebena in sosednje Kalške gore. Tukajšnji gorski svet je preprežen z urejenimi, dobro označenimi in zavarovanimi potmi, a se kljub temu še najde kakšen kotiček, kakšen vršiček ali vzpetinica, kamor se bolj samotarski osebek lahko umakne v mirno in tiho meditacijo, zazrt v vse najmogočnejše, kar nam kot na pladnju ponujajo Grintovci.
Jermanov turn (1951 m)
Jermanov turn z juga, zadaj velikani Grintovcev. Foto: Mitja Košir
Eno takšnih pribežališč, za streljaj umaknjeno od (pre)obljudene poti, ki pelje s Krvavca na Kokrsko sedlo, je z južne plati komaj opazen vršič, ki pa se na sever, v bistriško dolino, spušča z mogočno, prepadno steno, pravo alpinistično poslastico. Tudi ta naš Jermanov turn, tako kot sosednji Vrh Korena in bližnji Kompotela ter Mokrica, je pravi Janus z dvema povsem različnima obrazoma – blaga, paši namenjena južna pobočja in strme, prepadne pečine, prepredene z globokimi, krušljivimi grapama na severu. Dvoje povsem različnih gorniških svetov srečujemo tu gori, lahkotnega krvavškega in strogega, divjega, le izbrancem gostoljubnega bistriškega.
Naši, z juga zaobljenemu holmu podobni gori lahko brez znanja alpinističnih veščin stopimo na teme le od tod, torej z juga. V sedelce, ki Jermanov turn loči od glavnega grebena, ki se z Vrha Korena spušča v nižje ležečo Škrbino in se od tam dvigne visoko na vrh Kalškega Grebena, se spustimo po travnatem, v času cvetenja razkošno obarvanem pobočju, na samem sedelcu pa poiščemo v gosto rušje izrezano in izžagano stezico ter se v nekaj minutah vzpnemo na samotni vrh, kjer nam »v roke seže« še samotnejši možic. Čeprav je ta naš turn vse prej, kot najvišji v svoji družbi, ga velja obiskati. Če že zaradi drugega ne, pa vsaj zaradi preprostega dejstva, da z njega iz povsem nenavadne perspektive zremo na višje in odličnejše mogočneže vse naokrog, predvsem na tiste velikane onstran globoke doline Kamniške Bistrice, v katere zatrep z našega stojišča zremo kot iz letala.
In kako do vznožja našega v stran umaknjenega spogledljivca? Najlažje je seveda s krvavške strani, s Kriške planine in preko planine Koren na Vrh Korena ter, kot je že bilo povedano, na sedelce pod Jermanovim turnom. Sem lahko pridemo tudi z Velikega Zvoha čez Ježa, na nekem mestu celo našpikanega s klini in ujetega v jeklene vrvi, lahko se z Razorja, sedla med vrhom Krvavca in Velikim Zvohom spustimo na zahod na planino Dolgo njivo, kamor lahko pridemo tudi iz Kokre skozi Roblekov kot in preko Lojtre, in se od tam vzpnemo na Škrbino ter od tam k našemu cilju.
Za tiste bolj raziskovalsko in pustolovsko nastrojene pa le povejmo, da se v te strmali okrog Jermanovega turna vendarle da vzpeti tudi iz Kamniške Bistrice, pa čeprav nam ne gre za kakšno povsem alpinistično dejanje. Iz Kurje doline, enega od zatrepov Kamniške Bistrice lahko po starih pastirskih prehodih pod prepadno Kompotelo in mimo Velba splezamo na Mokrico in od tam po označenih poteh vse do Vrha Korena, vendar pri tem podvigu velja priporočiti spremstvo gorskega vodnika. To seveda velja tudi za ostale pristope iz bistriške doline, mimo Kovačnice, pod Kalškim turnom na Kalce in mimo Krvave lokve.
Več potrebnih podatkov boste našli v knjigah Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004) in Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (Sidarta, 2004). Poglejte tudi na zemljevid Grintovci 1: 25.000.
Mitja Košir