Po pastirskih sledeh
Jutranji pogled od Suhadolnika je obetal lep dan. Markacije so naju spremljale samo do suhe struge pod Taško. Pastirski prehod v Dolce je bil kopen, a je kljub temu zelo zahteven. Krušljiva grapa na začetku, strme trave na sredini in za konec še izpostavljena prečnica med mogočnimi visokogorskimi drevesi.
Suhadolnikov pastir, ki je poleti prenočeval v skalni votlini nad prehodom, je moral biti res dobro podkovan – s svojimi štirinožnimi prijatelji vred...
Glavna tehnična in orientacijska zanka današnjega dne je bila razvozlana. Začel se je dolg pohod skozi Dolce. Ob neutrudnem skakljanju in žvižganju gamsov, je čas hitro mineval.
Nad Zgornjimi Dolci naju je pričakalo strmo snežišče, nad njim pa še strmejši vršni žleb. Pristala sva na škrbini, desno od vrha. Zadnji metri so bili kar dobro nabrušeni. Na izpostavljenih mestih pa je za dobrodošlico poskrbel tudi veter.
Na vrhu Jezerske Kočne (2540 m) je zelo malo prostora, a če poizkušamo narediti primerjavo z drugimi vrhovi moramo priznati, da ga je še vedno več kot na Mali Martuljški Ponci, ki v tem pogledu prednjači. Na njej se še pošteno usesti ne moreš.
Triglav s svojimi podaniki je še gledal iz meglenega obroča. Prav tako najvišji vrhovi Grintovcev. Obetala se je sprememba vremena. Počasi in previdno sva sestopila v dolino.
V naslednjih dneh je zapadel nov sneg. Veliko snega...