Erevir: Po 400 različnih letnih in malo manj kot 300 zimskih vzponih v Alpe, Himalajo, osvojenem Kilimandžaru in Aconcagui, je Zagorjan Jože Herman, med prijatelji John, osvojil tudi uradno najvišji vrh Evrope na zahodnem delu kavkaškega gorovja Elbrus.
Morda navzven ne deluje kot alpinist, njegov življenjski slog ni ravno asketski, pa tudi njegovo telo ne izdaja, da bi se podrejal kakšnim posebnim treningom. Ima pač srečo, reče, da je dovolj močan in mu višina odgovarja. »Alpinizem ni šport, kot si to mnogi predstavljajo, temveč način življenja.«
Če je predolgo doma, postane siten. Takrat ga soproga lepo poprosi, naj se že odpravi v steno. V začetku je hodila z njim, zdaj so ji ljubši hribi, kot hčeri in starejšemu sinu, medtem ko se je mlajši podal po očetovih stopinjah. »Bil je eden redkih, ki je pred 18. letom opravil šolo za alpiniste,« ga pohvali Jože Herman, pa se še v isti sapi zave, da je bilo morda malo neodgovorno od njega, kot očeta, da je fanta že tako zgodaj vodil s seboj v gore. Potem se potolaži, da je sin previden in ga ne zanimajo ravno najvišji vrhovi sveta. »Tudi sam nisem navdušen nad ekstremno višino, čeprav za zdaj nisem imel večjih težav. Res pa je, da sem v Himalaji plačal davek in imam zdaj malo krajše prste. Pomrznili so mi.« To pove tako mirno, kot bi govoril o žuljih ali praski.
Čeprav danes pravi, da pleza z glavo, so ga do tega pripeljale izkušnje, tudi hudi padci in celo smrt kolegov. Ko je še kot gimnazijec v gorah izgubil dva dobra prijatelja, se je za nekaj časa umiril. »Potem me je v roke dobil odlični slovenski alpinist Zvonko Požgaj.«
Zvonko Požgaj je bil član tudi v odpravi na Elbrus. Zadnja leta se jima pri odpravah pridružuje tudi Predrag Palavra, bosanski industrijalec, ki ga je z alpinizmom okužil prav Jože Herman.
Čeprav velja vzpon na Elbrus za enega manj zahtevnih, je odvisno – pravi Herman – po kateri strani se odpraviš nanj. »Po najbolj enostavni nismo šli. V optimalnih razmerah bi morali vrh osvojiti v osmih, devetih urah. Bilo pa je minus 27 stopinj Celzija, veter je pihal s hitrostjo 120 do 150 km na uro, da smo komaj stali. Prejšnji dan je zapadlo skoraj 70 cm snega in smo ga praktično gazili. Tako je celoten vzpon od baze do vrha in nazaj trajal praktično neprekinjenih 18 ur. »Više kot si, bolj se počutiš nekako apatičen. Pri določeni višini, ti odpovejo čuti, ne vonjaš, ne okušaš. Rekel bi, da te nekaj žene, da osvojiš vrh, potem pa se hitro vrneš nazaj. Užitek pride pozneje, ko vzpon podoživiš. V spominu ti ostanejo tudi ljudje in seveda v primeru Elbrusa transport.«
»Ko smo prispeli v Moskvo, smo morali na let do Mineralnih vod čakati devet ur, pri čemer je kava v Moskvi stala devet evrov. Do Mineralnih vod nas je peljalo rusko letalo in v njem smo se odlično počutili. Niti sanjalo se nam ni, kaj nas čaka. Letalo je pristalo na zelo "domače" urejenem letališču, od koder smo se s kombijem še devet ur vozili do hotela v Čeget. Od tam so nas peljali v bazo na 3700 m višine s 60 let staro gondolo. Predstavljajte si, kako smo se natlačili k njenim stenam in se tiščali tam, ko smo zaprepadeno zrli skozi zarjavelo in na več delih preluknjano dno v globino. In to se nismo vozili štiri minute, kot bi se na primer na Vogel, 400 metrov višinske razlike smo s to povsem nevzdrežavno zadevo premagovali dolgih štirideset minut. Rekel bi, da je bilo to najbolj nevarni del odprave. Ob tem, da smo tresočih kolen opazovali domačine, ki so se priklapljali na mestni plinovod tako, da so enostavno odžagali cev. Zemeljskega plina je namreč pri njih toliko, da je praktično zastonj. Kubični meter stane 2 rublja. Kot gorivo za njihove v glavnem predelane avtomobile pa stane liter 13 rubljev, kar je približno 25 centov. «
Poleg alpinizma je Jože Herman tudi velik ljubitelj fotografije. Fotoaparat nosi s seboj v gore, z njim zajema utrip življenja tam, kamor ga ponese pot. Za fotografiji, ki jih je posnel v Nepalu, je prejel tudi nagradi National Geohgraphica. Prvo nagrado mu je prinesel posnetek v kraju Maccha Pucchare (Ribji rep), kjer je slikal sveto goro. Drugo nagrado dvanajstletno dekle, ki na svoji kmetiji ob baraki iz blata občuduje škatlico bonbonov, ki jih še nikoli ni videla.
Nekaj fotografskih utrinkov Jožeta Hermana je že na voljo kot elektronska knjiga: Aconcagua, več jih je še v pripravi. »Čeprav sam nikoli nisem fotografiral s tem namenom,« pravi, »drugi so me k temu nagovorili. Pa naj bo. Morda gore, ki sem jih ujel v objektiv, še koga drugega presunejo tako, kot vedno znova presunejo mene.«