Pavle Šegula: ob 85-letnici - Prvemu častnemu članu PZS, planinskemu vzorniku

JOŽETU DOBNIKU OB 85-LETNICI

Prvemu častnemu članu PZS, planinskemu vzorniku Jožetu Dobniku, so rojenice 24. septembra 1921 v Sevnici ob Savi napovedale dolgo in vsestransko plodno življenje. Ko obhaja svojo petinosemdesetletnico se torej spodobi, da mu posvetimo nekaj misli tudi na straneh slovenskih planinskih dverih, čeprav vemo, da ni ogret za hvalnice. Vse kar je storil v blagor planincev je namreč delal iz dobre volje in prepričanja, da »kar more, ne kar mora, je mož storiti dolžan«! Vodi ga iskrena želja, da bi kar največ ljudem omogočil doživeti gore in v vsem spoznati ta veličastni svet, užiti vse, kar tam radodarno ponuja narava. Ta cilj je, prizadeven kot malokdo, dolga desetletja nadvse uspešno uresničeval s sodelavci na ravni društva, v organih PZS, v Sloveniji in v stikih s planinci nekdanje širše domovine Jugoslavije. Vsakogar je pridobil s svojim osebnim zgledom, spodbudilo nas je njegovo sistematično delo. Jože je od nekdaj pronicljiv organizator, mož, ki ima rad razumno zastavljene cilje, od katerih ne odstopa dokler niso uresničeni. Odkar ga poznamo je bil zgleden tovariš, sodelavec, ki se zna neponarejeno in nevsiljivo, požrtvovalno, enak med enakimi vključiti v poljubno delo, ga opraviti kot se spodobi in kot je bilo načrtovano.

Kot večini pripadnikov Jožetove generacije, vojna tudi njemu ni prizanesla. Na silo je moral zapustiti svoj domači kraj in deliti usodo z drugimi pregnanci. Živ in bogatejši za mnoge življenjske izkušnje je srečno dočakal vrnitev, se v svobodi spet pridružil ptt-delavcem in se za nameček že zgodaj znašel med planinci. Njim in goram je odtlej posvečal ves svoj prosti čas. Kar zadeva organizacijo, si je postavil ostre zahteve: pridobiti čim več članov, ki to ne bodo samo na papirju, temveč bodo tudi v resnici zahajali v gore; vzdrževati živ stik odbornikov s člani društva, utrditi organizacijo s tvornim sodelovanjem članov upravnega odbora in dobro premišljenimi ter usklajenimi odločitvami; poskrbeti za široko planinsko razgledanost in znanje članstva, obvladati varno hojo v gore; sodelovati s planinskimi organizacijami v krogu PTT kot z drugimi planinskimi organizacijami; skrbeti za redno vzdrževanje poti. Z delom, uspehi in problemi pa seznanjati vodstvo svojih delovnih organizacij, druge mecene ter najširšo javnost.

Znano je, da se delo ceni po uspešnosti. Jože v tem nikoli ni bil v škripcih. Nasprotno: neštetokrat se je izkazal z vsega spoštovanja vrednimi dosežki, o čemer povzemam nekaj podatkov iz utemeljitve za častnega predsednika v matičnem planinskem društvu:
»Jože Dobnik je član PD PTT Ljubljana od ustanovitve leta 1953. Bil je predsednik planinske skupine okrajne pošte Šoštanj, od 1959 do 1981 predsednik PD PTT Ljubljana, leta 1981 njegov podpredsednik in leta 1982 član upravnega odbora ter nato spet in spet predsednik ali član častnega sodišča. Vseskozi je delal in živel z društvom in zanj, bil tako rekoč »duša« društva. Na sejah upravnega odbora s tehtnimi predlogi usmerja društvene aktivnosti, pod njegovim vodstvom je društvo doživelo največji razcvet in v slovenski planinski organizaciji pomenilo sinonim za dobro in uspešno planinsko društvo; v tem času je bil dograjen tudi Poštarski dom na Vršiču, na katerega so člani upravičeno ponosni. Jože je bil pobudnik zborov planincev PTT (sedaj PT) Slovenije in Jugoslavije, ustanovitve MDO PD ljubljanskega območja in MDO PD PTT Slovenije. Brez njega bi ne bilo Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije ... Aktivno in nesebično je deloval v PZS in PZJ, Meddruštvenih odborih in v Domicilnem odboru kurirjev in vezistov NOV ... Od 1981 je bil tri mandatna obdobja tajnik Planinske zveze Slovenije. Pripravljal je gradiva, organiziral seje GO PZS, vzdrževal stike s PD, MDO, komisijami, IO in delovno skupnostjo PZS ter drugimi organizacijami; urejal je Obvestila PZS. Bil od 1987 do 1994 podpredsednik, na 19. skupščini PZS pa v njenem kriznem obdobju zaradi velikega ugleda postal vršilec dolžnosti predsednika, ki je poleg drugega dela pripravil tudi vse potrebno za izredno skupščino. Na tej je PZS dobila novo vodstvo, v katerem je še štiri leta nadaljnja opravljal dolžnosti podpredsednika.«

Ožji organiziranosti planinskega društva je nadgrajen njen žlahtni del – priprava in izvedba planinskih izletov, pohodov, zborov in visokogorskih tur, tako skupin kot posameznikov. Tega se je Jože s sodelavci in članstvom še kako zavedal. Sicer pa – mar ni to tisto, zaradi česar se hribovci sploh povezujemo in združujemo? No, izplen je veličasten. Ne kanim ga primerjti s tistim, kar uspeva drugim društvom, nobenega dvoma pa ni, da naše društvo pod Jožetovo taktirko in vodstvom njegovih naslednikov ni bilo zadnje.

Poglejmo! Ubirali smo steze Slovenske planinske poti, pa Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije, zraven tega še prenekatero drugo pot in posamezne cilje po širni Sloveniji od Prekmurja do Slovenske Istre in od Sotle do Kanina. Dodajmo jim gore na avstrijskem Koroškem in v italijanski Benečiji. Pa vse pomembnejše vrhove in gorske skupine v republikah in pokrajinah nekdanje Jugoslavije, številne evropske gore. Pogledali smo celo v Ande, zlezli na Ararat, obiskali celo nekatera najvišja gorstva sveta. Na ta način človek najboljše spozna in vzljubi domovino, ki se iz abstraktnega pojma pretvori v živo doživeto izkušnjo in pripomore do zavestne privrženosti; iznebi se ozke zaplankanosti, zagledanosti v svoj ožji kotiček pod soncem, pridobi širino.

Ta kratki, bežni pregled ne navaja ur, dni, tednov, števila sej ali izletnikov, imen vrhov in gorstev ter neumornega dela, kaže pa, da je Jože s tovariši nadvse uspešno opravil organizacijski del svojega planinskega poslanstva. Ni pa ostal samo pri tem!

Organizacija nikakor ni edina Jožetova odlika ali konjiček. Sreča zanj in društvo je bila in ostaja njegova prislovična redoljubnost in poštenost. Zavedal se je, da ni dovolj zlesti na goro, opraviti večdnevno turo, pospraviti opremo in se lotiti priprav na nov podvig. Ohraniti je treba tudi pravkar doživeto, pripraviti fotografije, zbrati listine, napisati članke o dogodkih in doživetjih, jih dati na vpogled tudi tistim, ki niso bili zraven, dramiti zavest, spodbuditi voljo za sodelovanje. Poskrbeti, da se ta pričevanja znajdejo in ostanejo na varnem, shranjena v arhivu, vsak hip na dosegu roke, pripravljena spet vdahniti življenje davno iztečenim trenutkom. Zveni preprosto, vsi pa vemo, kako težko je po opravljenem delu, poti, turi sesti in poskrbeti za red v zmešnjavi vtisov in dokumentov. Sposobnost za to je dana redkim, Jožetove rojenice ob njegovem rojstvu na to očitno niso pozabile ... Dodale pa so mu tudi sposobnost, da verno podoživlja doživeto in z lepim jezikom v pisni obliki oživlja vtise. Zato, da se ohrani spomin na preteklost, da usmerja nadaljnjo dejavnost, da bi vse to ostalo ohranjeno nam ter zanamcem.

Mar ni lepo pogledati v zbornike PD PTT Ljubljana, se tam srečati z obrazi, ki so danes že ostareli ali sploh niso več živi? Ugotavljati, kje smo bili, kaj dosegli? Priprava takega gradiva je seveda zahtevnejša, kot obujanje spominov. Posebej, če naj ne bo zgolj pusta statistika temveč tudi prijetno branje. Marsikomu bi bilo tako delo zoprno breme, ne pa Jožetu. Marljivo kot mravlja zna stikati po spominu, iskati v arhivih, spodbujati pisce, iskati fotografije, povezovati, priganjati tiskarje, brskati in iskati napake v krtačnih odtisih, nagovarjati mecene, a se tudi veseliti ob izidu knjige.

Za njim je ogromno takega in podobnega dela, člankov v Planinskem vestniku, Obvestilih PZS. Napisal je nešteto prispevkov o delu planinskih društev, meddruštvenih odborov. Bodril. Se oglašal v različnih glasilih, dnevnem časopisju in v drugi periodiki. S tem pa še nikakor nismo pri koncu!

Nič manj, temveč še mnogo bolj kot za omenjene štiri društvene zbornike velja pravkar zapisano za njegove Vodnike po Slovenski planinski poti (2), Vodnik po razširjeni Slovenski poti (1), Vodnike po transverzali kurirjev in vezistov NOV Slovenije (4) ter Vodnike po planinskih postojankah Slovenije (4). V promet so šli za med, torej lahko upamo, da so več kot dosegli svoje poslanstvo. Lastniki jih s pridom uporabljajo, ne znajo pa si predstavljati vloženega dela in truda. Vesten pisec mora obhoditi vso pot, pridobiti potrebne podatke, zajeti spremembe, poskrbeti za vnos dodatnih informacij, ki bralcu razširijo obzorje nad nujno temeljno vsebino. Skrbeti mora za nujno ravnotežje, se izogniti enostranskemu ali pristranskemu podajanju tvarine. Biti mora nenehno na preži, saj že ena sama, lastna ali tiskarjeva napaka, lahko nemarno in celo usodno izpridi uporabnost vodnika. Potrebna je potrpežljivost v odnosih z založnikom, s tiskarji, lektorji, korektorji, jih včasih celo nadomestiti. In neizrečeno veliko drobnega dela. Ravno pravo delo za Jožeta ...

Ko je leta 1991 Planinska zveza Slovenije imenovala Jožeta za svojega predstavnika v sosvet »Razgledov po slovenskih vrhovih« pri RTV Slovenije, je dobro vedela, koga pošilja: temeljit, domiseln, predan delu in vztrajen, hkrati pošten, objektiven poznavalec. Uspelo mu je, da so v oddajo zajeli vsa planinska območja Slovenije. Predvidenih je 33 oddaj, ostvarjenih okrog 25. Vsebina je bogata saj daleč prekaša raven gole pripovedi o gibanju po planinskih poteh in brezpotjih. Opravka imamo s pravimi umetninami in bogatim virom zgodovinskih podatkov. S to oddajo je Jože poleg veselja imel tudi dosti skrbi in celo jeze, saj so tisti, v katerih rokah so škarje in platno, to dvoje marsikdaj pozabili uporabiti, po nepotrebnem spregledali, spregledali ali zanemarili dogovorjeni načrt. Na vsak način je oddaja, spočeta v počastitev 100-letnice SPD v sozvočju z dušo slovenskega človeka, zato upajmo, da jo bo prijatelj Jože, kolikor zadeva njegov delež pristojnosti, z njemu lastno vztrajnostjo in modrostjo prignal do uspešnega konca. Škoda, da je njemu podobnih ljudi tako malo!

V misli se mi je prikradla pot, ki smo jo 3. septembra 1991 z Jožetom in soprogo Katarino ubirali na Storžič. Že dolgo se je želel spet povzpeti na to goro, kar mi je prišlo presneto prav, saj sem vedel, da bo kmalu praznoval sedemdesetletnico. Da bi ne pela vedno ista pot, smo se odločili za pristop od severa. Zgodaj zjutraj nas je pobral Jožetov zet Danilo ter nas od Kanonirja po gozdni cesti odložil na ovinku, 1000 m visoko, puščica pri veliki smreki nas je usmerila proti Bašeljskemu sedlu. Grizli smo kolena, strmina je že kmalu silila k molku. Minila je lovska kočica, minilo je sedlo, minil postanek na Kališču, minevala pokončna vrhnja gmota gore, kjer smo se večkrat za hip ustavili, da bi Jožetu povedal to in ono o svojih doživetjih na tej gori. Jože tistikrat ni bil v najboljši formi, zato nismo dirjali, odmori so nam prišli presneto prav. Tako smo srečno zlezli na vrh, z njega pa čez Škarjev rob do Doma pod Storžičem in naprej proti Lomu, kjer nam je prišel nasproti naš sin Miha. Posedli smo v avto in odbrzeli v dolinski vsakdan.

Od tistega dne je minulo 15 let, Jože je opravil še veliko, veliko dela, si tudi zdravstveno lepo opomogel. Danes se lahko zadovoljen ozira na svojo dolgo, uspešno pot. Ta k sreči še kar teče in traja; naj bo tako še dolgo!

Srečno Jože in hvala, za vse, kar si prispeval v slovensko planinsko zakladnico. O Tvojih planinskih odličjih ne bom podrobno pisal saj vemo, da jih je poleg naziva Častnega člana PZS, Svečane listine PZS in imenovanja za Častnega predsednika PD PT Ljubljana na svoji dolgi življenjski poti zasluženo prejel še nešteto .

Pavle Šegula