Gorniška potepanja: Na prepadni polici sem ostal sam. Dekle se je po vrvi že davno spustilo na pot …
Vzhodni greben dobro obiskane gore
Kanin je Slovencem, pa verjetno še komu, najbolj znan zaradi visokogorskega smučišča, ki številnim smučanja željnim ljudem omogoča ugodno smuko tja daleč v pomlad. Pred nekaj leti so povezali slovenski in italijanski del s stičiščem na Prévali. Za nekatere je bil to težko pričakovani, skorajda zgodovinski dogodek, ki naj bi pripomogel k izboljšanju turistične ponudbe na obeh straneh meje, boljšemu medsebojnemu sodelovanju in še čemu, za druge sta bili miniranje in nasilno preurejanje visokogorja le še eno od nepotrebnih nadaljnjih uničevanj »nekoristnega sveta«. Kdo ima prav? H kateremu mnenju se nagibam, verjetno ni treba napisati, še posebej zato, ker je v poletnih mesecih, ko skopnijo zadnji snegovi, vse skupaj videti resnično ubogo in degradirano. Za nameček je bila »relejna postaja« na Prévali, zaradi katere so zravnali pobočje pod Prestreljeniškim Vršičem, že dostikrat zaprta, saj je mati narava načrtovalce, izvajalce, upravljavce in mogoče še koga vedno znova presenetila. Pa naj razume, kdor more ...
Visokogorski kras Kaninskih gorá ponuja tudi tistim, ki nis(m)o navdušenci urejenih smučarskih prog, obilo zanimivega. Največ veselja imajo jamarji. Prav tukaj so dosegli vsega spoštovanja vredne globine. Brezna so med najglobljimi na svetu! Tudi v Gorniških potepanjih bomo še dostikrat zavili v to gorsko skupino, tako s severne kot z južne strani, z zahodne, rezijanske, pa smo v višave odšli že trikrat … Danes se bomo na najvišjo goro podali s severa, nadaljevali po njenem brezpotnem, bolje rečeno plezalnem vzhodnem grebenu, vmes pa »skočili« še na Belo peč, ki se nam že z izhodišča pokaže s svojo strmo vzhodno steno. Začnemo na Nevejskem sedlu (slovensko poimenovanje za preval Na oziroma V Žlebeh je verjetno dokončno izgubljeno v prid prevodu italijanskega imena) in sledimo oh in sploh bedni smučarski progi/cesti, na kateri bomo tja gor do koče Gilberti z nekaj »sreče« deležni obilnega »obroka« prahu izpod koles terenskih vozil. Seveda imamo v času obratovanja na voljo še nič kaj planinsko možnost: prevoz z žičnico.
Midva nisva želela ne prvega ne drugega, zato sva v spodnjem delu korajžno in samozavestno zastavila po luštni potki, našla celo studenec, višje pa kar skozi grmovje prečila v desno in cesto dosegla šele v zgornji polovici. (Seveda lahko gremo še bolj naokoli, po dobre pol ure daljših markiranih poteh 636 in 636 a; glej zemljevid Tabacco št. 27). Kogar bolj od koče Gilberti in vojaške kapelice, ki je posvečena padlim vojakom v prvi svetovni vojni, zanima gorsko cvetje, lahko že prej krene desno na botanično pot, ki ga pod prepadi Bele peči pripelje na stezo 632, ki se vzpenja proti zahodu na istoimensko sedlo. Prej omenjeni zemljevid je tudi tukaj zanesljiv. Botanična pot je opremljena s tablicami, na katerih so poleg latinskih, italijanskih in nemških imen napisana tudi slovenska. Pohvalno. Na sedlu Bela peč nas pozdravi objekt – pravzaprav tisto, kar je od njega še ostalo – iz prve svetovne vojne. Vzpon na Belo peč zastavimo proti desni navzgor po označeni, a nezavarovani poti. Mimo temeljev nekdanje koče sledimo markacijam, ki nas v lažjem plezanju pripeljejo na razgleden vrh s spominsko ploščo.
Le vzemimo si čas in se ozrimo naokoli. Imamo kaj videti. Na jugu je pred nami razprostrto severno lice kaninskih veljakov, na severni strani pa se nastavljajo očem špiki vseh vrst in oblik. Marsikateri izmed njih je špičast že po imenu, mnogi drugi pa tudi po videzu. Na zahodu se »špikomanija« končuje z bolj krotkim Zabušem in Strmo pečjo, ki ji bom pozornost namenil v prihodnji objavi. Seveda to velja le za južno stran, kajti prepad, ki je skrit očem in se grezi v Dunjo, je presunljiv! Pogled na Strmo peč z njene »bele« soimenjakinje me je spomnil na to, da imamo »pečk« v naših gorah kar precej. Da ne bi bilo vse skupaj podobno »traktatu«, ki sem si ga privoščil pri Velikih vrhovih, se bom – z nekaj izjemami – omejil zgolj na dvatisočake.
Najvišja in tudi daleč najtežje dostopna je divja gospa Martuljkove skupne: Široka peč (2497 m). Greben z Dovškega križa ali vzpon skozi Amfiteater. Kjerkoli se je lotimo, šale ne pozna, njena severna stena pa je še vedno (bog daj, da bi tudi ostala!) svetišče tistih, ki znajo in zmorejo. Tudi na Strmo peč, katere južno pobočje imamo skoraj na dosegu, se ne bomo povzpeli z rokami v žepih, še posebej ne v mokrem ali celo zmrzali. Za podjetnejše pripelje iz severnih prepadov pod vrh zavarovana pot Norina. Naslednja peč »kuri« v grebenu med Kotom in Krmo. Brez lepotice Luknje peči (2249 m) ne bi bilo znamenite žage, ki se z Macesnovca dviga – in nekaj seveda tudi spušča – proti Rjavini. Naslednja po višini je naša današnja gostiteljica, sledita pa ji še izmed njih najlažje dostopna Debela peč (2014 m), ki velja za enega od najlažjih dvatisočakov sploh, in Molička peč (2028 m) nad Robanovim kotom. Pri slednji si literatura ni enotna. Nekateri za greben in vrh navajajo ime Poljske device. Dodam lahko še domala pozabljeno Ruso peč v Martuljku, ki je dandanes bolj poznana pod imenom Vrh nad Rudo (2108 m).
To so bile peči nad dvatisočmetrsko mejo, če pa bi k njim uvrstili še njihove izpeljanke (npr. vrh Na Pečeh ali kar »naše« Peči, čez katere bomo plezali v nadaljevanju današnje ture), pa bi bilo vse skupaj še precej bolj obširno. Nižje pečke bom pustil pri miru, ne morem pa si kaj, da ne bi omenil vsaj še tiste nad zgornjim tokom Savinje. V nekajkilometrskem krogu jih je toliko kot verjetno nikjer drugje na Slovenskem: Logarska peč, pa Icmanikova, Mačkova, Jamnikova, Golarjeva, plezalsko visoko čislana Strevčeva peč, pa še Huda za povrh. In verjetno sem v tistem divjem svetu nad Solčavo še kakšno pozabil …
Vrnimo se na turo. Z Bele peči se previdno vrnemo na sedlo, nato pa odidemo skorajda po plastnici proti zahodu. V nadaljevanju moramo biti pozorni na odcep poti proti Kaninskemu ledu oziroma tistemu, kar je od njega še ostalo. Prehod čezenj je zelo odvisen od letnega časa. Zgodaj poleti je snega običajno dovolj, v pozni jeseni pa postane vse skupaj precej trdo in tudi krajna poč utegne ponagajati. Vsekakor sta potrebna ustrezno znanje in oprema. Čez steno sta na voljo dve zavarovani poti. »Julija«, ki nas deloma vodi po sledeh poeta Julijskih Alp in njegovega zvestega Trentarja, je težja, bolje zavarovana in pripelje skoraj točno na vrh Visokega Kanina (2587 m), Pot po policah pa krene v levo in se v vzorni izpostavljenosti konča na Kaninskem Vršiču (2530 m). Midva sva se odločila za prvo, pa čeprav nama vlačenje po jeklenicah ni bilo nikoli – pravzaprav nama še vedno ni – kaj prida všeč. V goste naju je zvabilo tako lepo zveneče ime. Lepšega bi res težko izbrali. No, če si trmast, tako kot je pisec, lahko plezaš tudi mimo varoval in slednje uporabljaš »le« za (samo)varovanje …
Z najvišjega vrha današnje ture sestopimo v Kaninsko škrbino, se kratko povzpnemo na Kaninski Vršič, kmalu pod njim pa markacije zapustijo greben. Pot se spusti na pode in se skoraj vodoravno vije pod grebenom, mi pa nadaljujemo po brezpotju. Pred nami je Srednji Vršič, kar 2543 m visok vrh, ki pa živi v senci nekaj višjega soseda, kakršnim sem v prejšnjih objavah že namenil pozornost. Naravnost na vrh ne bo šlo. Po slovenski strani sestopimo v desno do vznožja žlebu, ki nas v lažjem plezanju pripelje na Srednji Vršič. Nadaljevanje prečenja je eno samo grebensko uživanje brez železja. Seveda ne gre povsod čisto po vrhu. Nekajkrat nas ustavijo »nepreplezljivi« pragovi, a obvozi niso prav dolgi. Če bomo dobro izbirali prehode, kaj več kot druge stopnje ne bomo potipali, razen … Razen nekega »ladijskega kljuna«. Menda je treba z njega (v knjigi Sto slovenskih vrhov je Stanko Klinar predstavil turo v obratni smeri od Prestreljenika sèm) kar malo po zraku. Najbolj primerno, še manj pa zdravo, to ni niti v »naši« smeri. Še sploh, če zapisano vzameš preveč dobesedno …
Na prepadni polici sem ostal sam. Pravzaprav ne čisto sam. Družbo so mi prišli delat kozorogi. Cela družina. S čelado na glavi ter ovešen s plezalnim pasom in nahrbtnikom sem se jim verjetno zdel precej čuden. Kljub hudim bolečinam se mi je uspelo nasmehniti prijaznim domačinom. Kar bi oni opravili v nekaj elegantnih skokih, je bila zame nemogoča naloga. Vprašujoče so me gledali. Kot bi hoteli vprašati: »Ja kaj pa je s tabo? Boš kar pri nas prenočil? In kar sam si. Kje pa imaš družbo?« Dekle se je po vrvi že davno spustilo na pot …