Težka nezgoda v masivu Jalovca v dneh. 28. in 29. maja 1950, ki je terjala troje dragocenih življenj, je globoko pretresla javnost in sprožila mnogo razpravljanja in kritike.
Da so ugotovi kolikor bo mogoče pravi vzroki nesreče, je Glavni odbor Planinske zveze Slovenije po svojem disciplinskem odseku izvedel preiskavo tega primera, zaslišal preživele udeležence usodnih vzponov v Hornovi smeri in v smeri severozapadnega raza Jalovca ter člane Gorske reševalne službe, ki so z izredno požrtvovalnostjo v zelo težavnih okoliščinah rešili preživele in spravili ponesrečene v dolino. Trupla ponesrečencev so bila tudi obducirana. V naslednjem sporočamo javnosti ugotovitve preiskave, kakor tudi zaključke ter storjene ukrepe.
1.
Alpinistični odsek Univerza je organiziral izlet v Tamar z namenom, da bodo plezali Kočevar in Debeljak, Vavpotič in Preložník severozapadni raz Jalovca, medtem ko gredo drugi udeleženci izleta na Kotovo sedlo in po možností na vrh Jalovca. Naslednji dan, v nedeljo, je Kočevar kot načelnik AO Univerze dovolil tov. Antonovu, da pleza Hornovo smer v navezi s tov. Herlecom. Ker je Herlec odstopil od te smeri, si je Antonov z vednostjo Kočevarja izbral drugega soplezalca. Izlet je bil objavljen v dnevnem časopisju, toda Kočevar kot načelnik AO ni postavil vodje izleta, ampak je vse pripravnike svojega odseka prepustil samim sebi. To je eden vzrokov za poznejši razvoj dogodkov.
Debeljak in Kočevar sta se odločila že več dni pred vzponom, da bosta plezala to smer. Vavpotič je bil določen za alpinistično odpravo v inozemstvo, zato je zaprosil Kočevarja, naj mu dovoli, da gre istočasno plezat v raz, ker bi hotel pred odhodom v inozemstvo zaradi treninga izvesti težji vzpon. V navezo si je izbral že prej Preložnika. Skupina je vstopila v raz Jalovca v navezah Debeljak-Kočevar in Vavpotič-Preložnik. Preložnik je sicer čutil, da temu vzponu ni dorasel, vendar je v smer šel, ker je bil Vavpotič trdno odločen, da smer prepleza. Naveza Vavpotič-Preložnik ne bi vstopila v raz, če ne bi imela pred seboj Kočevarja in Debeljaka.
Tako so dospeli do Comiccijeve prečke, kjer se je pričelo neurje.
Ob istem času se je Krušic s svojo skupino nahajal na Kotovem sedlu. Ker je pričela padati zelo močna sodra in jih je zeblo, so se takoj vrnili v Tamar. Približno ob 10. uri so šli mimo vstopa v Hornovo smer. Takrat so se spustili v dolino tudi vsi smučarji, ker niso več vzdržali na prostem.
Tov. Krušic je bil prepričan, da se bodo naveze iz Comiceljevega raza vrnile, ker je že pred pričetkom sodre zakrila steno megla. Navezi pa sta kljub temu nadaljevali vzpon brez vsake spremembe v navezah in ne da bi izpremenili sestav navez, Prvi je izstopil Debeljak ob pol štirih, Kočevar pa ob četrt na pet. Oba sta takoj nadaljevala pot čez Streho na vrh in dalje v dolino. Ta korak utemeljujeta s tem, da zaradi neprimerne obleke nista mogla vzdržati mraza.
Ko je prva naveza izstopila, je prispel Vavpotič do stojišča pod previsom, Preložnik je bil za eno dolžino vrvi niže. Vavpotič je izplezal previs po treh poizkusih ob pol sedmih. Bil pa je tako izmučen, da ni več mogel na kakršen koli način potegniti Preložnika čez previs potem, ko je tudi on že bil dvakrat zdrknil. Zato se je Vavpotič sporazumel s Preložnikom in se je odločil, da odide sam v dolino po pomoč.
Vavpotič je med potjo, nekaj metrov pod zimskim kaminom zmrznil, Preložnika je naslednjega dne del reševalne ekipe potegnil čez previs, nakar je Preložnik sam nadaljeval pot v Tamar.
Kočevar je pogrešil naslednjem:
da kot načelnik AO Univerze ni postavil vodij izleta.
da kot gorski reševalec in eden najboljših naših alpinistov ni pravilno ocenil zmožnosti naveze Vavpotič-Preložnik za ta vzpon, čeprav je lahko računal na slabo vreme, katerega prvi znaki so se pokazali že pred vstopom, ni opustil plezanja v tej smeri in čeprav je moral vedeti, da tako slabo opremljeni plezalci brez hrane v težkih pogojih slabega vremena, vzpona ne bodo mogli izvršiti.
Iz tega je ugotovljeno, da je plezalcem šlo za športni uspeh, za vsako ceno preplezati smer in tem dvigniti svoj osebni ugled. To pa ni v skladu z načeli alpinizma.
Debeljak in Kočevar, kot člana Gorske reševalne službe, načelnika AO-jev in kot boljša plezalca sta moralno odgovarjala za uspeh vzpona celotne skupine. Zato sta bila dolžna ob nastopu slabega vremena vrniti se v dolino, ali pa, če sta bila prepričana, da je vzpon kljub temu možen, izvršiti izmenjavo v navezah. Ker tega nista storila, so plezali še dalje v ločenih navezah.
Z nastopom vedno slabšega vremena, ko je pričelo tudi snežiti, je celotna skupina bila v zelo kritičnem položaju. Tedaj je nastopil pri obeh navezah moment samoohranitve, ki je bil pri Kočevarju in Debeljaku kot vodečih plezalcih močnejši od čuta tovarištva in je tudi povzročil njun samostojni izstop in vrnitev dolino.
Kočevar je naslednjega dne brez vednosti Debeljaka o vsebini članka objavil poročilo o nesreči v dnevnem časopisju, kjer ne poroča samo o nesreči, temveč komentira napake Vavpotiča, da se je razvezal, pustil soplezalca samega in odšel po pomoč. Ugotovljeno pa je, da Vavpotič in Preložnik tehnično nista bila dorasla tehniki samoreševanja, zaradi česar je bil sestop Vavpotiča po pomoč v dolino nujen.
Smer je ocenjena s spodnjo mejo 6. težavnostne stopnje. V pogojih omenjenega vzpona pa je bilo plezanje v tej smeri vsled vremenskih prilik, ki so nastale med turo, smrtno nevarno in tej situaciji tov. Vavpotič in Preložnik nista bila dorasla. Kočevar in Debeljak pa sta smer podcenjevala in tudi sama nista bila pravilno opremljena.
Direktne vzročne zveze med postopkom tov. Kočevarja in Debeljaka in med smrtjo tov Vavpotiča disciplinski odbor ni mogel ugotoviti.
II.
Član AO Iskra tov. Kraševec in pripravnik Križnar sta se odločila, da bosta v nedeljo dne 20. maja 1950 preplezala Hornovo smer v Jalovcu. Ker je Kraševec izjavil, da smer dobro pozna, ker je plezal to smer že enkrat v letnem času, enkrat pa pozimi, se jima je priključila še druga naveza, in sicer Hladnik, Bradaška in Benčič, vsi pripravniki AO Iskre.
Prva naveza je vstopila Kraševec-Križnar, za njima pa Hladnik-Bradaška-Benčič. Kraševec, kot moralni vodja obeh navez, je že kmalu v začetku samem pred nastopom slabega vremena zgrešil smer in se zaplezal. Izgubil je vso orientacijo že na Kegljišču.
Druga naveza je v času, ko je prva zgrešila smer, to prehitela in dospela skoraj do kamina, kjer je dohitela navezo Antonova, člana AO Univerze, in pripravnika AO Univerze Požarja. Kmalu za tem je prispela do kamina naveza Kraševec-Križnar in takoj za njima naveza Tominc-Kovačič-Habičeva, vsi pripravniki AO Univerza.
Medtem je že nastopilo slabo vreme, Nihče od plezalcev ni vedel, če so v pravi smeri in so šele na podlagi najdbe dveh zabitih klinov v kaminu ugotovili, da plezajo prav.
Po dveh urah je preplezal kamin Križnar in potegnil za seboj najprej Hladnika. Križnar je preplezal še naprej do Okna, kjer je ugotovil, da so v pravi smeri in da je skozi Okno izstop na Streho. Hladnik je prispel do njega, se tam razvezal in brez vse opreme nadaljeval vzpon skozi Okno in dalje čez Streho ter se preko vrha podal v dolino. Križnar pa se je vrnil nad kamin in pomagal tov. Kraševcu-Bradaški-Benčiču in Antonovu na vrh kamina. Vzpon so nadaljevali skozi Okno na Streho, kjer so bivakirali. Naslednji dan zjutraj so se vrnili v dolino. Bili so prezebli, brez težjih posledic.
Plezalci, ki so preplezali Hornovo smer, so pogrešili v naslednjem:
Vsi so bili neprimerno oblečeni in opremljeni.
Kraševec kot član AO-ja bi moral pravočasno prekiniti nadaljnji vzpon, ker se noben drug med njimi ni plezal Hornove smeri. Zato bi se Kraševec kot član AO-ja moral zavedati, da moralno odgovarja za uspeh vzpona. Na vsak način bi pa moral pozvati vse plezalce, da se vrnejo, čim je nastopilo slabo vreme in se je sam zaplezal.
Hladnik ne bi smel pustiti tovariša in nadaljevati vzpon ter sestopiti v dolino, ko je vedel, da so vsi plezalci, razen Križnarja, se pod kaminom in da bodo potrebovali pomoč, posebno zaradi tega, ker je bila ura že pozna in vremenske prilike slabe. Pri njem je nastopil čut samoohranitve v toliki meri, da je pozabil na osnovne dolžnosti do svoje naveze in na to, da ne sme oditi tudi sam nezavarovan dalje.
Antonov, pripravnik AO Univerza, ki je plezal v navezi s Požarjem, je dopustil, da se je Požar vrnil, sam pa nadaljeval vzpon z navezami iz AO Iskra in ni upošteval odločitve slabšega tovariša v navezi Požarja, ki se je vrnil z navezo Tominec-Kovačič-Habičeva, temveč je za ceno športnega uspeha nadaljeval, vzpon.
Za vzgled tovarištva more služiti zadržanje Križnarja, ki se je zavedal, da tovarišev v gorah ne druži le vrv, ampak predvsem zavest moralne soodgovornosti za vsa dogajanja v steni. Križnar se je izpod Okna vrnil na vrh kamina ter nudil pomoč pri nadaljevanju vzpona ostalim tovarišem v navezah in je z njimi prenočil v steni.
III.
Pripravniki Tominec-Kovačič-Habičeva so se odločili, da gredo v Hornovo smer, namesto da bi odšli po objavljenem načrtu izleta preko Kotovega sedla in po možnosti na vrh Jalovca, to pa iz razloga, ker so pred seboj videli v Hornovi smeri več navez, večinoma pripravnikov, in so smatrali, da so tudi oni kljub nezadostni opremi zmožni izvršiti vzpon. Navezo je vodil Tominec. Nihče od njih še ni plezal Hornove smeri, pa tudi sicer še ni imel težjih vzponov za seboj. Nad vstopom so kmalu zašli vendar so po srečnem naključju našli približno smer in dospeli pod kamin, kjer so takrat prišle skupaj vse naveze, ki so odšle v Hornovo smer. Za vzpon niso bili prav opremljeni, niti niso imeli hrane s seboj. Za Kovačiča se je vrhu tega ugotovilo, da sploh nima pravilne opreme za tak vzpon.
Pod kaminom se je naveza odločila, da se vrne v dolino, čemur je bil vzrok slabo vreme, pozna ura in utrujenost ter ugotovitev, da niso dorasli smeri v takih vremenskih prilikah, povzročenih s snežnim metežem. Tej navezi se je priključil Požar in so potem skupno v dveh navezah sestopali. Po štirih raztežajih vrvi sestopa pa je bil Tominec že tako slab, da ni več mogel nadalje sestopati, čeprav ga je Kovačič spuščal po vrvi, pri čemer je uporabljal za varovanje dva klina. Med spuščanjem je Tominec vsled opešanja srca umrl. Naveza Požar-Habičeva je vzporedno sestopala in je bila ob času smrti Tominca že nižje od Tominca. Kovačič je ostal na istem mestu, Habičeva in Požar pa sta se povzpela na polico, ki je potekala v višini Kovačičevega položaja v oddaljenosti 8-10 m. Požar je skušal priti do Kovačiča. Naveza Požar-Habičeva je ostala v stikih Kovačičem še 5 ur po smrti Tominca, t. j. do 24. ure, ko je Kovačič utihnil.
Habičeva in Požar sta prenočila v steni in jih je naslednjega dne odprava GRS spustila v dolino istočasno z umrlima,.
Ta skupina je pogrešila v naslednjem: Krivda Tominca, Kovačiča Habičeve je predvsem v tem, da so odstopili od prvotno nakazanega izleta preko Kotovega sedla na Jalovec in so se za ceno športnega uspeha podali, nepravilno opremljeni v Hornovo smer. Za ceno športnega uspeha so nadaljevali vzpon, ne da bi se takoj ob nastopu slabega vremena odločili za sestop. Požarjeva odločitev, da sestopi in pri tem pomaga Habičevi, je na vsak način pravilna. Napaka je tudi v tem, da ni nekdo v skupini prevzel vodstvo, kar bi bilo nujno, slasti z nastopom smrti Tominca. Po njegovi smrti so bill val demoralizirani in niso spoznali nuj nosti, da morajo skupaj bivakirati, posebno zaradi tega, ker so bili nesposobni, da nadaljujejo s sestopom.
Objektivnih zaprek priti do Kovačiča za navezo Požar-Habičeva ni bilo, kajti če sta mogla brez nesreče sestopiti od stojišča Kovačiča, bi se tem lažje povzpela nazaj, vendar je treba pri tem delno upoštevati njihovo telesno izčrpanost.
Ker je bilo zadržanje nekaterih imenovanih alpinistov v nasprotju s pravili o disciplinski odgovornosti alpinista in predstavlja kršitev določb disciplinskega pravilnika Planinske zveze, kakor tudi pravilnika alpinističnih odsekov in Gorske reševalno službe, so bili kaznovani:
1. Tov. Kočevar in Debeljak s strogim ukorom in razrešitvijo vseh funkcij v Planinski zvezi oziroma Planinskih društvih, alpinističnih odsekih in članstva v Gorski reševalni službi
Pri tov. Kočevarju, čigar odgovornost pri tej navezi je večja, so se kot olajševalna okolnost upoštevale njegove zasluge za naš alpinizem;
II. Tov. Hladnik, Krašovec in Antonov se izključijo iz alpinističnih odsekov, tov. Benčiču in Bradaški se izreče ukor:
III. Tov. Habičeva in Požar se izključita iz alpinističnih odsekov za dobo enega leta. Tov. Preložnika ne zadene nobena odgovornost za smrt tov. Vavpotiča.
Tov. Križnarja se za njegovo vzorno tovariško zadržanje in za pomoč tovarišem Krašovcu, Benčiču, Bradaški, Hladniku in Antonovu izreče javno priznanje.
Glavni odbor Planinske zveze Slovenije