DEŠ - predsednik: Štiri ženske, midve z Joži mlajši pripravnici, tretja, ki je samo mlajša in četrta, ki ni mlajša pripravnica, stara pa tudi ni, ker je mojih let, kolesarimo s Krasa proti Trenti. ...
... Tri ponavljamo turo izpred treh let, mlajša pa je naš pomladek, da si zagotovimo, da se bodo norosti prenašale v naslednje rodove.
V Kobaridu naznanim naslednji postanek: Trnovo ob Soči.
»Ja, kjerkoli, več ko se bomo ustavljale, bolje bo«, mi rečejo zasopihane složno. 80 kilometrov v nogah se nam že malo pozna.
Pokličem Andreja, ki mi pove, da moramo do konca vasi, preko kampa, do Soče, čez most in potem tam levo 500 metrov navzdol do balvana, ali pa pred mostom desno, ali pa na spet čez most pa na desno stran reke, lahko mi smerce pošlje na dlančnik ….
Ne, prvič bom samo pogledala, ne rabim smerc.
Da vidim, kako izgleda nova balvanska scena.
S kolesi odropotamo čez most narejen iz železniških pragov, spodaj Soča, s tisto njeno barvo.
Joži še vztraja z mano, ko potiskam kolo v hrib in se vedno bolj oddaljujem od Soče in že davno pustim za sabo 500 Andrejevih metrov do prvega balvana. Drugi dve odpravarki sta se že zdavnaj položili v travo. Vidim da nisem na pravi poti, z Joži se vrneva. Najdem potko, ki vodi do vode. Tukaj odpade Joži, do balvana grem sama. Previsen je, visi nad vodo. Bele magnezijeve lise. Na tleh pa krtačka. Pobožam kamen in poskušam prijeti oprimke. Prvega, drugega, z očmi iščem zaporedje – zakaj nisem rekla Andreju, naj mi vseeno pošlje tisto fotko? Vroče je, nihče ne pleza, kamp je namenjen raftarjem, ki eden za drugim tlačijo gumenjake v vodo.
Počasi se vrnem in najdem moje punce na sredini mostu.
»Ste videle?« jim pravim. »Balvane. Tam plezajo. Kaj ni čudovito?«
Nemlajša nepripravinca me čudno pogleda.
»Videla kaj? Saj ni nič videt. Kamni so.«
Kako naj ji razložim? Da se tam pravzaprav dogajajo čarovnije. Da se zvečer zberejo nasmejani fantje, si slečejo majice in postanejo mali otroci, ki se učijo hoditi. Poskušajo in padejo. Poskušajo spet. In spet padejo. In znova in znova. Ne odnehajo. Nikoli ne obupajo. Dokler jim prvič ne uspe pravilno prijeti enega grifa za drugim, narediti vse tiste noro težke dinamične gibe ravno prav hitro, sicer bi jim zmanjkalo moči, prijeti zadnjega, zatakniti nogo za rob in se prevesiti čezenj; ves čas pa družba spodaj čaka, pripravljena, da čarovnika prestreže, če bi padel in ga usmeri na blazino. Vsi za enega in vrisk enega za vse, ko jim uspe in stopijo na vrh balvana.
Da je to tako noro in neverjetno, ker tista skala tam nima kljuk, lukenj, ročajev in polic, po katerih plezalec napreduje. Prijemlje se za nekaj, kar skoraj ne obstaja, za izboklinico, ki jo s profila komaj vidiš in plezalke zatika za rob nohta široke razpoke, ob tem pa izgleda tako lahkotno kot baletka na odru in čisto brez teže.
In da je včasih z njimi tudi kakšno dekle, ki počne iste stvari, čeprav je zanjo to še toliko težje, saj so fantje neprimerno bolj močni.
Lahko bi jih gledala ure in ure in občudovala njihovo usklajeno in usmerjeno gibanje, ples mišic, človeške pajke v vertikali in previsih, ki iz golega veselja do življenja, saj nagrad ni, naprezajo svoje moči do skrajnosti. V zameno za … Kaj?
Za še večje veselje do življenja.
Karmen, še vedno vidiš samo kamen?
Za DEŠ: Helena
Ni sorodne objave.