ZVON – Stanko Klinar: Kolegialna polemika« o zapisovanju imen alpskih rastlin - Tone Wraber: 2 x sto alpskih rastlin na Slovenskem
Objavljeno: Zvon, 1-2007, str. 50-52
Stanko Klinar
»Kolegialna polemika«
o zapisovanju imen alpskih rastlin
Tudi meni kot laiku pravi dobri stari Vodnik:»... stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji jemati ne mudi...« In ko s pomočjo Wrabrove knjige (Tone Wraber: 2 x sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova koledarska zbirka 2007, Ljubljana 2006) zajemam iz njenega naročja, se ne morem izogniti einsteinovskemu čudenju, saj je botanika - kot tudi sicer akademske vede - pravo malo vesolje v našem vesolju.
A čuditi se je treba v več smereh. Prva je ta, da je pisec knjige 2 x sto alpskih rastlin na Slovenskem prelisičil domoljubno zbirko Prešernove družbe, ki je sicer za vsa druga področja omejena na »sto«, preprosto tako, daje napisal spredaj »2 X« (beri »dvakrat«) in tako ohranil formalno stotico, četudi je iz svojega malega vesolja zajel dvojno porcijo, kar je glede na ploditvene potenciale ljube stvarnice še zmeraj komaj malo več kot kapljica v morje. Tako vsaj približno je mogoče razumeti avtorjevo strokovno tožbo v uvodu: da ga ozki okvir pri izboru močno žuli.
Flora
Druga čudenja gredo v druge smeri. Od kod recimo taka poplava imen, tak orjaški imenoslovni prispevek slovenščini, ki ga laiki prav slabo razumemo, a je nagajivo/razigrano domač, pesniško izumljen (ali grška beseda poet ne pomeni besednega ustvarjalca?), pa tudi nabran po najbolj zakotnih logih in standardiziran? Kateri neposvečen ljubitelj bi vedel kar iz rokava stresti pomen in predstavo o cvetkah, kot so blateč, grezovka, kačunka, osočnik, reličnik, škrobotec, trinija - a ta procesija gre v nedogled! Kar prelistajte knjigo!
Podobno je s tehničnimi termini, pri katerih nas avtor v uvodu potolaži, rekoč, da »ta jezik je lahko povsem slovenski, razumljiv pa postane večinoma šele po daljšem stiku z rastlinami in branjem njihovih opisov ...« Moj stik z rastlinami je očitno še prekratkotrajen in močno se mi dozdeva, da nas je takih kratkotrajnic še kar nekaj, ki se bomo ob Wrabrovi tehnicizirani, sicer absolutno precizni in po vsem videzu zanesljivi knjigi vdajali bolj ljubiteljskemu vtisu lepote ob fotografijah kot znanstveno natančnemu dojemanju opisov rastlin. Nekdo nas bo moral popeljati za roko v skrivnostno pokrajino izrazov. Kako razumemo, recimo, »Listi v pritlični rožici, črtalasti ... Stebla z glavičasto zgoščenimi ovršnimi socvetji. Socvetje podpirajo kožnati listi, ki z izrastki nožničavo objemajo zgornji del stebla ... zunanji zaobljeni ali ostnato priostreni ... Cvetovi petštevni ... Plod se pri dnu obročasto odpira.« (str. 129) Vse je slovensko, res, živela materinščina, ki zmore povedati vse to, kar zmore katerikoli kultivirani jezik, ustvarjalci tega besedišča so brez dvoma »poeti« v prvotnem pomenu besede, toda zadnji iztanjšani pomen je laiku poredno prikrit - ostane ljubiteljsko čudenje in avtorjev klic k učenju. Pa prošnja, da bi strokovnjaki sedli za okroglo mizo in sestavili slovenski botanični terminološki slovar.
Tam bi potem razmišljali tudi o pomenu besed rastlina, ki jo najdemo v naslovu naše knjige, in flora, ki jo najdemo v uvodu. Človek bi mislil, da je rastlina (lahko) vse, kar organsko/biološko raste, ali vsaj živi, samo da ni žival ali človek. Toda v naši knjigi ni ne gob ne dreves ne praproti (vse to raste in živi, so torej rastline, ker niso žival ali človek), v glavnem najdemo cvetlice, če odštejemo nekaj trav in grmičevja (ki pa niso daleč od cvetenja). Vendar se naslov besedno ni tako omejil, tudi ni posegel po flori, ki smo je zelo vajeni in smo doslej upali, da je v najožji žlahti z latinskim flos/floris, m, ki pomeni cvet (fant z imenom Florjan je po domače Cveto, ali ne?), tu pa v uvodu preberemo: »K alpski flori ... spadata tudi črni gaber in črni bor... Pri omejitvi na 200 vrst je morala odpasti marsikatera vrsta (med njimi tudi vse praprotnice in golosemenke), ki je sicer pomembna zastopnica naše alpske flore.« (str. 14) Torej bo treba pomen besede flora, ki je očitno doživela spodoben odmik od izvornega latinskega pomena, in razširitev, temeljito redefinirati. Naj bi to opravil botanični terminološki slovar, ki kliče po svojem nastanku. (V SSKJ: flora - rastline, ki rastejo na določenem področju, rastlinstvo. Mislim pa, da flora poudarja tudi raznovrstnost rastlinja, v nasprotju z vegetacijo, ki meri na stopnjo/bujnost poraščenosti/ rastlinja; vegetacija je lahko bujna kljub majhni raznolikosti rastlinja, celo kljub monokulturi. (Ali ne rečemo za kako področje, da ima bujno vegetacijo, a revno floro?) Pri SSKJ hodi vegetacija neka svoja pota: 1. rast in razvoj rastlin, 2. rastlinske združbe na določenem področju. Zdi se, da Veliki slovar tujk dokaj ustrezno tolmači današnji pomen flore (»1. rastlinstvo kakega območja, 2. seznam vseh rastlinskih vrst, ki živijo na določenem območju«), pri vegetaciji pa je blizu SSKJ.)
Če komu torej beseda flora zbuja privid cvetočega travnika (in jo pesniško prevaja s cvetama), bo moral svoj privid izpopolniti z drevesi, tudi s stometrsko kalifornijsko sekvojo; spoznal bo, da flora krepko prerašča pojem ljubeznivih cvetk, ki jih nabiramo v šopek, in da »floristična« sekvoja po svoji korpulenci trikratno poseka zoologijo z njenim »komaj« tridesetmetrskim sinjim kitom kot največjim predstavnikom živalstva.
Latinska imena
Ko pa si že drznem s svojimi laičnimi rokami segati v botanično svetišče (čeprav tvegam, da mi bo avtor temeljito sprašil hlače), naj vprašam, po katerih vzorcih zapisujejo botaniki latinska imena. Gre za genetiv pri Gentiana clusii (
Eleganten umik iz genitivov je uporaba pridevnika: Camganula justiniana (
Vprašanje velike začetnice
Posebno vprašanje je velika začetnica. Spominjam se, da se je pred leti Tone Wraber pogumno spoprijel s Toporišičem, ki je zagovarjal wraberjeva zlatica, zoisova zvončica, wulfenov jeglič, v nasprotju z Wrabrom (Wraberjem?), ki je sodil, naj se spoštljiv spomin na zaslužne botanike ohrani z veliko začetnico: Wraberjeva zlatica, Zoisova zvončica, Wulfenov jeglič. Tako piše Wraber še vedno (le da je W./w. zlatico v tej knjigi izpustil, ker ne sodi med alpske cvetke). Slovnično ima Toporišič prav, ker je pridevnik v tem primeru vrstni, ne lastninski. Spodobnostno pa ima prav Wraber. Četudi se pravopis načeloma ne ravna po spodobnosti, pa je Slovenski pravopis iz leta 2001 nenadejano oportunističen: zapisuje blagajev volčin in Blagajev volčin, zoisova zvončica in Zoisova zvončica in tako ne izziva zamere na nobeni strani. Veliki slovar tujk iz leta 2002 se je omejil samo na blagajev volčin. - Latinski genitivi pa imajo dosledno malo začetnico; očitno Wraber proti združeni fronti svetovnih botanikov ni uspel. (In tako je tudi pri latinskih pridevnikih: Daphne blagayana, Primula wulfeniana, Arabis scopoliana. Spet pa najdemo veliko začetnico, če je izpeljanka iz lastnih imen na prvem mestu, vendar ne zaradi lastnega imena, pač pa zato, ker se v botanični latinščini imena rastlin pišejo z veliko: Hladnikia pastinacifolia, Scopolia carniolica, Matthiola carnica. Kar zaguljeno, ali ne? Treba bo sestaviti botanični pravopis.)
Ko smo že pri pravopisu: meni je ljubo, če pišemo Kalški Grében (ne Kalški grében, str. 12), ker je Grében ali Grêb(e)n lastno ime, v nasprotju z Bohinjsko-Krnske gore (str. 18), ki ni lastno ime in naj bi pisali bohinjsko-krnske gore. - In zanesimo se na starega dobrega Franceta Planino (geografa, ki je imel Slovenijo do zadnje mrvice v mezincu), da smemo poleg Plaurisa (str. 132) navesti tudi njegovo slovensko ime Lopič, in Venzone (ista stran) je tudi Pušja vas. - In besedo Sto v naslovu knjige bi po vsej priliki morali pisati z malo.
Viharnik, narcisa in zvonč(n)ica
Prav pa bi bilo, da si pridemo na jasno, kaj je viharnik. Avtor pravi: »... pasu drevesnih viharnikov pravimo >bojni pas<...« (str. 15) Zanemarimo misel, da drugačnih viharnikov kot drevesnih menda ni (glej Planinski terminološki slovar), zedinili pa naj bi se, ali tudi živemu, zelenemu drevesu (macesnu) visoko v steni ali na grebenu, tudi če ni stoičen od plazov in strel, lahko rečemo viharnik, ali pa je ta naziv prihranjen le za rogovilaste, od sovražnih sil pohabljene visokogorske sušce. (Planinski terminološki slovar: viharnik - osamljeno, suho ali polsuho, od vetra skrivenčeno drevo na gozdni meji ali nad njo.)
Moje pisanje je zgolj kolegialna polemika in niti malo odklonilna kritika, na kar bi površen bralec utegnil sklepati. Orjaško delo, ki ga je opravil Tone Wraber, in način, kot gaje opravil - sama gola zanesljiva dejstva, temelječa na enciklopedičnem znanju, avtor pač ne more biti samemu sebi nezvest -, ne potrebujeta plitkega hvalisanja. Pripomba pa se mi zdi potrebna, ker se bom v nadaljevanju nekoliko dotaknil vsebine, a ne maram, da obrobno vprašanje (ki je res samo vprašanje in ne očitek) zasenči izjemno vestni izdelek.
Konec koncev gre za dve Wrabrovi (Wraberjevi?) knjigi: 2 X sto alpskih rastlin na Slovenskem iz leta 2006 in Sto znamenitih rastlin na Slovenskem iz leta 1990. Knjigi se medsebojno dopolnjujeta - in razlikujeta glede na naslov. Tako v novi ni velikonočnice (ker ni alpska), v prejšnji pa ni planike (a ne vem zakaj, saj ji na znamenitosti nič ne manjka). Medtem ko je v nekoliko esejistično pisani prvi knjigi avtor spustil tu in tam kak nagajiv ali poučen domislek je nova knjiga strogo tehnizirana, pisana telegrafsko in po predalčkih: opis (rastline), rastišče, razširjenost, čas cvetenja, višinski razpon. Poezija, kot je bilo že rečeno, je v slikah in čudenju. Čudenju nakopičenem znanju in tisočobraznosti stvarnice. Žal pa mimo čudenja nad ne-doumno stvarnico vstaja tudi čudenje, da v nobeni knjigi ni narcise. Prav dolgo sem potreboval in oči večkrat pomel, ker nisem mogel verjeti: narcise, te samovšečne gizdalinke in nastavljačke, ki po širnih planjavah tke pravcate bele preproge, pesniško valujoče v lahnem vetru (»narcissus poeticus«!), tega simbola Karavank, tega čudeža rovtarske zemlje, tega pomladnega »snega« na Golici, te samoobčudovanke kluzhavenze, kot sta jo v svoj herbarij zapisala brata Zois, te navdihovalke volitev Kraljice ključavnic (uradno Miss narcis v Planini pod Golico), te privlačne sile neštetih izletnikov, te široko občudovane in neustavljivo fotografirane cvetke ni med dvestotimi izbrankami. (Tristotimi! - če štejemo obe knjigi skupaj. Štiristotimi! - če se smem sklicevati še na knjigo Travniške rastline na Slovenskem soavtorjev Andreja Seliškarja in Toneta Wrabra iz leta 1986, ki tudi sodi v Prešernovo zbirko »sto« - in tudi nima narcise; toda: ali je katera cvetlica bolj klasično travniška kot narcisa?) Ne najdem je ne pod »narcisa« ne pod »ključavnica« ne pod katerim od dodatnih stodvajsetih slovenskih imen, ki jih je za to izjemno popularno cvetko nabral in objavil Milko Matičetov. Kako da se ni našel prostor za to pomladno razposajenko, ko pa je notri že »ves plevel«? (No, narekovaj pomeni, da ni čisto tako, ali pa sploh ni tako, le pod prvim navalom hude krvi sem se kot domačin z narcisnih poljan malo zarekel, pa brez zamere.)
A naj po drugi strani poudarim še eno pošteno odliko knjige. Nisem zasledil tiskovnih napak, ki so sicer v nekaterih slovenskih publikacijah prava šiba božja. Žal pa je v zgodovini slovenske botanične pismenosti tiskarski škrat (ali kdo drug) zakuhal zvončnico, ki je tudi Wrabrova avtoriteta ne more izkoreniniti - sam seveda v vsem svojem pisanju vzorno piše zvončica, in tudi mene je že davno poslal na križarsko vojno zoper zvončnico, tako da v njegovem imenu maham z zastavo pravovernosti, če me že kdo vpraša za »pravilno« obliko, ali pa samopoklicano stopim kakemu grešniku na prste. Glede zvonč(n)ice me je Tone Wraber brezprizivno obsodil, da bom do konca dni »preganjal zmot oblake«. (Ta narekovaj pa pomeni, da so besede navedek iz Prešerna. S temi besedami ni tukaj nič narobe.)
Zdaj ko sem knjigo prelistal (prebral je še nisem, bral jo bom po kapljicah v dneh, ko se pokaže potreba, taka je usoda priročnikov) in zaprl zadnjo platnico, se mi z njene zunanje strani za srečno pot nasmehne zadovoljni obraz človeka, ki je uskladil naravne danosti s svojimi življenjskimi možnostmi. Antični vzor: harmonična osebnost. Najvišji dosežek knjige in njeno najgloblje sporočilo. Hvala, Tone!