Aleksander Videčnik: Vse se je začelo z namenom Beograjčana dr. Šumana, da svojima sinovoma, ki sta bila žrtvi dveh različnih nesreč, postavi v Logarski dolini mavzolej, posebno še zato, ker se je sin Pavle ubil na Mrzli gori.
Solčavske zanimivosti
Na solčavski občini so mi prijazno omogočili vpogled v kopijo župnijske kronike župnije Solčava. Gradivo zajema izredno obsežne podatke o raznih dogajanjih na Solčavskem. Zagotovo pa je odličen zgodovinski vir za proučevanje zgodovine kraja in okolice.
Ta kronika se je začela pisati leta 1856, prvi pisec je bil znani in ugledni župnik J. Janc, ki je v času obsednega stanja v Solčavi reševal domačine pred nasiljem avstrijske soldateske, posebej pa še orožnikov iz Železne Kaple. Žal pričujoča kronika ne navaja podatkov o teh dogajanjih. Morda so zajeti v kroniki pred to, ki nosi datum 1856, saj se je vse to dogajalo prej. Iz tega lahko sklepamo, da zagotovo obstaja kronika, ki nosi starejši datum. Morda je shranjena v škofijskem arhivu v Mariboru. Veljalo bi preveriti.
Kronika je skrbno urejena in strani so oštevilčene. Od 1. do 60. strani so pisane v gotici, pozneje pa so zapisi le v slovenščini.
Na samem začetku župnik Janc opisuje zgodovino fare Solčava, podatki segajo precej daleč nazaj v preteklost.
Za začetek nekaj prvih vpisov. »Leta 1858 so farani zbrali denar za veliki zvon, ki ga je izdelal ljubljanski livar Samso. Blagoslovil ga je 3. oktobra 1858 gornjegrajski dekan Mihael Plaskan.«
Sledijo zelo zanimivi podatki o turizmu v Logarski dolini in sami Solčavi. Med drugim so zapisi o delu prof. Srečka Brodarja v Potočki zijalki. Iz zapisov ugotovimo, da je škof A.M, Slomšek obiskal Solčavo prvič 5.9.1848 v spremstvu tajnika Jakoba Stepišnika, Trikrat je bil škof Slomšek v Solčavi, zadnjič 20.6.1861, to se pravi, eno leto pred smrtjo. Ob zadnjem obisku je napisal v knjigo obiskov v župnišču pesem Slava solčavskim (Solcbaharskim) planinam.
Na Binkošti leta 1931 je odprl novi hotel Plesnik. Na ta dan je bilo ogromno avtomobilov v Logarski dolini. Vse gostilne so bile polne! Tudi med poletjem je bilo mnogo več letoviščarjev kot leto prej. Plesni kov hotel je lahko sprejel v dostojne sobe kar dosti gostov. Žal pa je kmalu po Rokovem začelo deževati in hladiti, tako vreme pa seveda ni privabljalo letoviščarjev.
Na strani 322 kronist opisuje obisk jugoslovanskega kralja Aleksandra I. v Solčavi in Logarski dolini. To se je zgodilo 9.8.1932.
Toliko nesreč v planinah kot doslej še ne! V letu 1934 so našteli tri smrtne primere med domačini. 17. maja se je med šolskim izletom ponesrečila učiteljica Marinka Grossmann iz Maribora. 20.7. se je ponesrečil dijak Premschagg iz Celja, ki pa je preživel padec. 15.8. se je ubil v Hudem Prasku na Mrzli gori abiturient Franc Kropej iz Konjic. Septembra so lovci naleteli na okostje Franca Gašperina pod Boštjanico pod Kaniškim sedlom. 4.11. je med plavo lesa umrl Ivan Pahovnik z Ljubnega. Utonil je pri Kleščah. 17.11. so pokopali ponesrečenca iz Ljubljane, Jožeta Jezerško in Emo Černič.
Za leto 1936 je bilo značilno rekordno število obiskovalcev - turizem se je zelo razvil. K temu so pripomogle dobre avtobusne zveze do Logarske doline. Poleti je iz Ljubljane dnevno vozil avtobus, iz Celja pa kar dvakrat dnevno. Iz Šmartnega ob Paki (železniška postaja) so vozili enkrat dnevno. Vso zimo sta redno vozila poštni, pa tudi celjski avtobus.
Kapela Kristusa kralja v Logarski dolini
Vse se je začelo z namenom Beograjčana dr. Šumana, da svojima sinovoma, ki sta bila žrtvi dveh različnih nesreč, postavi v Logarski dolini mavzolej, posebno še zato, ker se je sin Pavle ubil na Mrzli gori. Dr. Šuman je naročil pri arhitektu Plečniku v Ljubljani načrte, ki jih je sloviti arhitekt tudi pripravil in namenil spominski stavbi lokacijo nad sedanjo kapelo na robu gozda in travnika.
Domačini so želeli imeti kapelo za več ljudi, v njej pa bi imeli redno cerkvena opravila. Podali so se k arhitektu v Ljubljano, ki pa je menil, da bi zgradba v dolinskem delu ne sodila v lepoto Logarske doline. Zato je odklonil sodelovanje pri nakazanem projektu. Glavna pobudnika za kapelo sta bila brez dvoma Logar in Podbrežnik. Očitno je dr. Šuman pristal na gradnjo kapele, v kateri pa naj bi bili grobnici pokojnega sina Pavleta.
Dne 16. junija je ljubljanski škof Gregor Rožman blagoslovil temeljni kamen in ob tej priliki poudaril, da bo kapela služila dvojnemu spominu - Pavletove smrti, žalostni dogodek in 40-letnici župnikovanja solčavskega župnika Šmida, kot vesel dogodek.
Leta 1931 so ustanovniki gradnje kapelice imeli sestanek v župnišču v Solčavi. Iz kronike lahko razberemo podrobnosti poteka dogodkov. Ugotovili so prispevke ustanovnikov, med njim najdemo dr. Gregorja Rožmana s 5.000 din in plačilom kipa Kristusa Kralja. Med darovalci najdemo še: škofa dr. Antona Bauerja, gradbenika Gologranca iz Celja, ciborij in oltarni prt, pa še vsoto 2.000 podari gospa Plesivčnik iz Celja, Ljudska posojilnica iz Celja, dr. Dečkova, Westnova, Čater, Rakusch, Remše iz Mozirja, Graščina Gornji Grad, inž, Lojze Žumer, Franc Kolenc, Jakob Sem, Ante Tevž, Dekmar - Bezočnik iz Luč, Helena Resnik iz Šempetra, dr. Šuman iz Beograda vitraže v vrednosti 850 schillingov. Macesnik 5.800 din, Covnik 5.000 din. Seveda ne kaže navajati vseh, ki so prispevali za stroške gradnje, napisanih je veliko neberljivih imen dobrotnikov.V posebnem odstavku zapisnika piše: »Največ med vsemi je prispeval Logar (Klemen in Helena Logar), in sicer v denarju 11.600 din in še veliko vitrino za 3.674 din.« Seveda je bilo darovalcev še zelo veliko, saj so ljudje prispevali za hrano delavcem kapele. Podbrežnik je od vsega začetka daroval za gradnjo 30.000 din, pozneje pa je primaknil posojilo v višini 53.000 din. Pozneje je prišlo do nesoglasij med dr. Šumanom in ustanovniki, zato je dr. Šuman prekinil sodelovanje v tem odboru.
Obrtniki so delali pridno in zvesto, je zapisano v cerkveni kroniki, bili so z Ljubnega, iz Mozirja in Ksaverija. Tesarska dela je opravil mojster Deleja iz Mozirja, kamnoseško dela Triglav iz Šmartnega in Mrevlje iz Mozirja, ključavničarska dela R. Kranjc z Ljubnega.
Aleksander Videčnik
Savinjske novice 39/2009
Slovenec, 8. avgust 1931