Zvon - Iztok Ilich: ... - Gerhard Leeb, Mohorjeva Celovec, 2011; 336 strani
Odkar so pod plaščem Evropske unije »padle« stoletne državne in deželne meje - tudi na Karavankah, čeprav bi nekateri še vedno raje videli, da se to ne bi zgodilo - se je v odnosih med sosedama z obeh strani tega pogorja že marsikaj premaknilo in spremenilo. Več in hitreje na uradni ravni - za kar poskrbijo v Bruslju -, kot v (pre)mnogih glavah in v njih skritih predsodkih. Vsak most - tudi mostiček -, med obema stranema je zato dobrodošel. Še posebej, če je v obliki knjige, popotniškega vodnika, ki ga je mogoče vtakniti v malce večji žep in imeti spotoma pri sebi.
Priročnik Karavanke brez meja, ki ga je leta 2008 objavil Gerhard Leeb iz Bistrice na Zilji, zdaj pa smo ga v prevodu Sete Oblak dobili še v slovenščini, je zagotovo dobrodošel nov most te vrste. Že zato, ker je eno zelo redkih del avstrijskih, nemško pišočih avtorjev, ki si prizadevajo za boljše poznavanje krajev in ljudi na obeh straneh Karavank. V tem smislu je tudi koristno dopolnilo knjigam slovenskih piscev, ki so se, kot na primer Blaž Singer, Janez Stergar, Niko Rupel in dr. Janko Zerzer, pa tudi avtorji bolj lokalno zaznamovanih vodnikov, praviloma ukvarjali le z opisovanjem ogleda vrednih zanimivosti na eni ali na drugi strani meje. Zlasti sakralni in tradicionalni kmečki arhitekturi na Koroškem sta se največ posvečala dr. Marijan Zadnikar in dr. Peter Fister, na severno in južno stran hkrati pa je doslej najbolj temeljito segel dr. Janko Zerzer v dvojezičnem vodniku Na obeh sončnih straneh Karavank. Meje seveda nihče ni spregledal in tudi zdaj ni izbrisana, ni pa več strogo nadzorovana ovira za izletnike, pohodnike, plezalce, smučarje ter vse druge bolj ali manj športno navdihnjene raziskovalce in ljubitelje lepega.
Gerhard Leeb, ki mu tako že med slovenskimi izdajami ni manjkalo dobrih zgledov, začenja svoj vodnik z zgodovinskim uvodom, ki pa vzbudi nekaj pomislekov. Ne njegov sprehod skozi prazgodovino, antiko, srednji vek ter čase turških vpadov in kmečkih uporov, pač pa oris dogajanj v zadnjem poldrugem stoletju. Več besed kot v tem času stopnjujočemu se raznarodovanju namreč namenja dvakratni nekaj mesečni okupaciji jugoslovanske vojske in obrambnemu boju ter uspehu pri plebiscitnem glasovanju, kjer so brambovcem, kot poudarja, leta 1920 prinesli zmago prav glasovi slovenskih volivcev. Gerhard Leeb seveda ne more mimo •nacionalsocializma. Vendar pri tem izjemni civilni pogum botanika dr. Erwina Aichingerja, ki je v pismu vrhovnemu esesovcu Heinrichu Himmlerju - seveda brez uspeha -, protestiral zoper množično izseljevanje Slovencev, malone izenači s posledicami teh ukrepov.
Pri tovrstnem povzemanju dejstev pa Gerharda Leeo ba, kot je čutiti, vendarle ne vodi želja po prestavljanju zgodovinskih mejnikov, saj njegovo aktualno (politično) sporočilo izzveni v poziv h konsenzu. Utemeljuje ga na mnenju, da je Koroška domovinska organizacija (Heimantdienst) leta 2001 - potem ko je bila dotlej »močno protislovensko naperjena« -, začela drugače razmišljati. To je pripeljalo do ustanovitve »konsenzne skupine, katere namen je, da premosti jarke, ki jih je nemški nacionalizem na Koroškem odprl do slovenskih rojakov …,« (Kot da bi šlo res samo za jarke in ne za veliko več - za dolga desetletja načrtnega in nasilnega ponemčevanja?!) V tem duhu izzveni tudi - prej ko slej dobronamerno mišljen in realno politično podkrepljen -, avtorjev poziv, da je skrajni čas, »da bi 10. oktober praznovali skupaj in počastili oboje, obrambni boj in odločitev Slovencev za Avstrijo. Potem bl končno odklenkalo tudi ozkosrčnežem in omejencem!«
Komur takšna politična intonacija ni po godu, jo lahko preskoči, kajti v nadaljevanju nima večjega vpliva na bolj »uravnoteženo« vsebino Leebovega vodnika. Komaj kje še omeni nekdanje meje, saj ga zanimajo, kot opozarja v pod naslovu, (predvsem starejša) zgodovina in zgodbe, favna, flora, najlepše ture in izleti med Dravo in Savo ter Trbižem in Velenjem. Območje, ki ga zajema v Sloveniji, je celo obsežnejše od avstrijskega, saj vključuje poleg Bleda, Radovljice, Kranja in Škofje Loke na jugu in vzhodu še Kamnik, Polzelo ter Slovenj Gradec in Dravograd. Ta del je v izvirniku gotovo pomenil odkritje za večji del nemško govorečih uporabnikov vodnika. Enako je opis južnega dela avstrijske Koroške poln koristnih napotkov za slovenske obiskovalce, ki jih v zadnjih nekaj letih čez Karavanke ne vabijo več le urejena smučišča in bogatejša trgovska ponudba.
Tu in tam se avtorju sicer vtihotapi kakšna napaka ali netočnost, zato so še toliko bolj dobrodošla opozorila na dodatno literaturo in vire, kar bo potolažilo tudi najzahtevnejše, Predvsem pa je že sam po sebi zanimiv pogled soseda iz neslovenskega kulturnega okolja na precejšen del naše dežele in na naše (priučene, privzgojene, neobhodno enostranske) predstave o nas samih ter o naši preteklosti in sedanjosti.
Iztok Ilich