prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu 2024
1. februarja 2024 bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani slovesna podelitev priznanj za vrhunske dosežke v alpinizmu. Letošnji prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu je alpinist, jamar in biolog Kazimir Drašlar - Mikec, zadnja leta predsednik Odbora alpinistov veteranov v okviru Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije. Eden vodilnih alpinistov iz 60. let prejšnjega stoletja je z Alešem Kunaverjem prvi preplezal Sfingo v Triglavski severni steni, s Stanetom Belakom - Šraufom sta prva preplezala Bonattijev steber v Druju, stopil je na neosvojeni vrh Lunko v Hindukušu, z Matijo Maležičem pa sta stala na vrhu Anapurne II, kar je bil prvi z vrhom okronan uspeh Slovenije v Himalaji.
Janez Dovžan, Miha Habjan in Tina Horvat
Kazimir Drašlar, za prijatelje Mikec (PD Ljubljana-Matica), je bil eden vodilnih alpinistov iz 60. let prejšnjega stoletja. Začelo se je v gimnazijskih časih s taborništvom in jamarstvom pri Kunaverjevih, kmalu zatem je vstopil v alpinizem. Leta 1961 je v navezi z Alešem Kunaverjem prvi preplezal zadnji problem Triglavske stene - mogočno Sfingo. S Stanetom Belakom - Šraufom sta leta 1964 prva preplezala slavni Bonattijev steber v Druju. Sledile so številne težke ponovitve doma in v tujini, s soplezalci je raziskoval gore Svalbarda. Leta 1968 je stopil na neosvojeni vrh Lunko v afganistanskem Hindukušu, naslednjega leta pa je z Matijo Maležičem stal na vrhu Anapurne II, kar je bil prvi z vrhom okronan uspeh Slovenije v Himalaji.
Anapurna II je bila njegova zadnja odprava. Zaradi hujših ozeblin se je takrat njegova pot vrhunskega alpinista končala, ves čas pa je ostal povezan z gorami. Lažje smeri je še dolgo plezal, tudi z ženo Alenko, v Himalajo pa je hodil le še na trekinge. Teh se je skozi leta nabralo mnogo, saj je njegova ljubezen do te magične dežele ostala večna. Pri prijateljih alpinistih velja kot prijazen, hudomušen, pa spet resen, a vedno pripravljen pomagati, tako včasih v dolgih ekspedicijskih dnevih in garanju kot tudi danes pri aktualnih dnevnih zadevah.
Mikec pa ni bil zgolj raziskovalec nekoristnega sveta. Svojo pomembno sled je pustil tudi na področju znanosti. Po diplomi na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1977 tam tudi doktoriral, se izpopolnjeval na Danskem in se zaposlil na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete. Postal je predstojnik katedre za fiziologijo živali in predavatelj pri več dodiplomskih in podiplomskih predmetih. Prvi v Sloveniji je v biološke raziskave, s katerimi se je ukvarjal še dolgo po upokojitvi, uvedel vrstično elektronsko mikroskopijo.
Mikec je danes večletni predsednik Odbora alpinistov veteranov v okviru Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije. Tudi tu se pozna njegova energičnost, saj pozorno skrbi za svoje člane in njihove aktivnosti in za letna druženja. S svojimi sodobniki je zelo aktiven, njihova skrb je tudi redno spremljanje zgodovinskih obletnic in prelomnih alpinističnih podvigov v obliki spominskih predavanj. Rad tudi deli kakšno izmed svojih številnih življenjskih in hribovskih modrosti, mladini pa mnogokrat tudi nastavi ogledalo in jih opozori, da so, na primer »fotri to in to počeli že leta '62«.
Mikec je tudi aktiven jamar in še bolj aktiven tekmovalni lokostrelec z velikim lokom. Rad predava, tudi o strokovnih vsebinah, npr. o vplivih višine na človeka. Pa še kak konjiček se najde v njegovem prostem času.
Veliko časa preživi s svojo družino na počitniški hišici v Podljubelju, kjer je vedno tako blizu njemu ljube narave, s katero z ljubeznijo živi tako rekoč že vse življenje.
Spoštovani dragi Mikec. V imenu celotne alpinistične in širše skupnosti pod okriljem PZS se ti iskreno zahvaljujemo za vse tvoje delo na tako številnih področjih. Svojo življenjsko pot, v gorah in dolini, si zarisal z močnimi in pomembnimi potmi, ki so zaznamovale marsikoga in marsikaj. Naj ti zdravje služi še na mnoga leta in naj se tvoja igriva energija širi še naprej. Srečno, večni mladenič!