Borut Peršolja: ... ali od potke do poti

Nejc Zaplotnik:
Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika
Planinsko društvo Kranj 2022: 132 strani, ISBN: 978-961-95686-0-6, cena: 19,90 €

(Opozorilo: Prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige.
Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

Novica, da bo izšel doslej neobjavljeni dnevnik Nejca Zaplotnika, je vzbudila pozornost. Meni, drugim, Zaplotnikovim alpinističnim sodobnikom, literarnim primerjalnežem. Vendar je že izkušnja nakupa knjige nakazovala, da so lahko presenečenja ne samo dobra …

Knjiga opisuje njegov gimnazijski čas od 1. 2. 1969 do 8. 9. 1971 (= 949 dni). Zvezek A4-formata, ki je bil doslej spravljen pri njegovi družini, nam ne pove veliko več od tistega, kar že vemo o življenju in alpinističnem udejstvovanju Nejca Zaplotnika (zlasti skozi njegovo knjigo Pot, ki je prvič izšla leta 1981 v Ljubljani pri Cankarjevi založbi). Mladostniška zagnanost, brezskrbnost, lahkomiselnost, jebivetrstvo do vsega, razen do starševske in cerkvene avtoritete, je pošten jedrnat opis prebranega.

Dnevniški zapisi odslikavajo razpoloženje, ki je preminulega avtorja in alpinista, himalajca prevevalo, ko se je pred pol stoletja (!) podal na pot raziskovanja sebe in gora. Nič manj (lahko pa bi zapisal tudi več) pa ti zapiski ne razkrivajo značaja in širine Zaplotnikove osebnosti. Nikoli ni bil in bi tudi ne mogel biti kakšen ozkogledi alpinist, še manj pa sebični človek. Že pri rosnih šestnajstih je bil zaradi svojega gorečega zanimanja za življenje okrog sebe drugačen …

Ne prvič se sprašujem: kdo je legenda? Kako naj se izrazim ob njem, njej? Rabijo njegova, njena dejanja – podobno kot nam služi legenda na zemljevidu – ključ za razumevanje? Se lahko odnos do legendarnosti, izjemnosti spremeni, če sta čas in razvoj prinesla drugačnost?

* * *

Storžič, Jezersko (in gore nad njim), Kamniška Bistrica (in gore nad njo), Vrata (in gore nad njimi), Tamar (in gore nad njim), Paklenica (in gore nad njo) so prizorišča mladostne neučakanosti.

Zaobljube (»Vem pa tudi, da se bom, ko ozdravim, mnogo bolj pobožno približeval tem svetiščem moje sreče in moje ljubezni.« (36)), spoznanja (»… težave imam le s šoferjem, homoseksualcem, ki se ga končno odkrižam.« (114), ljubezni (»Čutila sva, da ne sodiva sem, da bi bila pravzaprav rada nekje drugje, toda nisva vedela, kje. Nekje, kjer se živi, kjer se spreminja svet in pomaga ljudem.«), hrepenenja (»Če bi moral zapustiti gore, bi umrl.« (87)), vzponi (»To je bil najlepši raztežaj, kar sva jih preplezala.« (46)) in padci (»Še sam ne vem, kdaj sem se znašel pod Tonetom. Raztolčena ustnica, Tone pa ožgan vrat.« (77)) ostajajo spominski dnevniški zapisi, brez odmeva.

Ali je vendarle odmev v Poti (za navedbo strani navajam tretjo izdajo iz leta 1985)?

»Še isto leto sem bil sprejet med alpiniste. … Prvič v življenju sem tudi občutil čar alkoholnih hlapov, ki sem jim potem nekaj let posvečal kar preveč pozornosti.« (Pot, 22)

»Obiskal sem seminar za inštruktorje alpinizma, kjer so me naučili vse umetnosti alpinistične in reševalne tehnike. S tem je bilo moje nevarno samouštvo končano. Na srečo sem ga preživel, odnesel sem celo kožo in veliko mero izkušenj.« (Pot, 23)

»V taki pijani družbi sem spoznal Mojco. Čutila sva, da ne sodiva sem, da bi bila pravzaprav rada nekje drugje, toda nisva vedela, kje. Nekje, kjer se živi, kjer se spreminja svet in pomaga ljudem.« (Pot, 32)

»Zopet avtostop, tokrat imam težave z nemškim homoseksualcem. Lep fant, ni kaj reči, škoda le, da nisem njegove sorte. Verjetno je mislil, da smo Jugoslovani poceni, južna roba pač, pa se je uštel. Komaj čakam Mojstrane. Hitro še odbijem povabilo »vsaj za deset minut« in stečem po klancu v vas.« (Pot, 36–37)

»Toda prišla so nova življenja, ki so me privezala na ta svet in za njih ga delam lepega, kolikor se le da. Toda, dragi moji otroci, ali me boste razumeli, če me bo nekoč zlomil in bom pokleknil, vam položil glavo v naročje in jokal, jokal … Ali se takrat ne boste odvrnili od mene? Ali vam bom lahko povedal, da sem majhen, da sem slaboten, da ne verjamem v to, kar sem vas učil? Ali mi takrat ne boste pokazali hrbta, in ko bo prišlo jutro, ali bomo zopet veselo sedli k zajtrku in se smejali? Ali je res na svetu prostor le za ljudi, ki vedo, kam gredo?« (Pot, 53)

»A v vsakdanjosti, v dolini, sem se izgubil. … Gorel sem v čudnem ognju, ne v tistem, ki daje toploto in svetlobo, temveč v uničujočih zubljih podtaknjenega požara. Gasil sem ga z alkoholom, a je bilo kakor da bi prilival bencina.« (Pot, 55)

Dnevniški zapisi se v Poti končajo nekje okrog petdesete strani in popolnoma jasno je, da so avtorju služili kot okostje romaneskne avtobiografije. Dnevniški zapisi so večinoma brez literarnih fines, ki jih je Zaplotnik vpeljal v svoje kasnejše pisanje. Toda tega dejstva ni treba kakor koli opravičevati. Ne le da gre za najzgodnejše pisanje; vtisi in opažanja so bili na hitro zapisani sproti, med življenjskimi epizodami. Očitno je to surovo gradivo nameraval (?) kasneje uporabiti v knjigi Pot. A četudi zapisom, kakršni so, manjka dovršenosti in fines, je v njih najti neposrednost in svežino prvega vtisa.

Avtentičnost in iskrenost pripovedi (Zaplotnik zagotovo sodi med avtorje, kot je na primer norveški Karl Ove Knausgård s knjigo Moj boj – »Boleče odkrito, provokativno, a tudi inteligentno, strastno in življenja polno pisanje!«) sta zato ključ za razumevanje in napotek bralcu, če bi na kakšni polici vendarle želel izstopiti iz dolgočasja smeri. Linearnosti pripovedi navkljub ne bo nič narobe, če uberemo bolj balvanski stil branja in skačemo od zapisa do naslednjega zapisa, ki s svojim naslovom morda vzbudi pozornost. Četudi je vmes dvajset strani neprebranega besedila je bralcu lahko v tolažbo, da zagotovo ni izpustil nič, kar bi vplivalo na celotni ali končni potek dogajanja.

* * *

»Pričetki mojega alpinizma so bili sila romantični. Gore so bile moj dom, v njih sem se počutil varnega, le tu sem občutil, da sem gospodar položaja.« (Pot, 16)

»Imel sem čas za vse: za plezanje, branje, šolo, za delo med počitnicami, tenis in veseljačenja s prijatelji.« (Pot, 23)

»Bil sem svoboden, kakor je svoboden človek v teh letih: ne zaveda se svoje svobode, zanjo se mu ni treba boriti, samo čuti, da živi. Dosegel ni še ničesar velikega, zato nima sovražnikov, pripravljen je sprejemati, zato ima obilo prijateljev. Ne zaveda se še, da smo si ljudje, kadar smo si najbolj blizu, daleč kakor zvezde na nebu, zato ni nikdar sam.« (Pot, 23–24)

»Takoj po maturi sta starša doživela še zadnji šok. Prišel sem domov, prinesel blago in rekel očetu:
»Prosim, če mi narediš obleko do sobote!«
»Zakaj pa ravno do sobote?«
»Poročil se bom.«« (Pot, 49)

»Vedno sem bil odprt kakor knjiga, na voljo vsakomur, ki me je hotel brati, sedaj pa sem se zaprl vase, svoja najgloblja čustva sem moral skrivati celo pred teboj, ki so ti bila posvečena!« (Pot, 56)

»Plezalni del je srečen in zadovoljen, toda nekaj čudnega se kuha v starejši polovici. »Zakaj sta morala še na Kibo, tu vaju pa vsa skupina čaka in ne ve kaj početi? Zakaj se nista takoj iz stene vrnila in bi lahko že odšli v dolino?« … Namesto čestitk čudna vprašaja. Predstavljava si veličastno pojedino pa dobiva le jajca na oko in kurc v čelo … Zato, da bodo turisti lahko postopali po narodnih parkih. Ngoro Ngoroje odpadel zaradi vaju! Razočarana sva, tako obupno razočarana. Vse so požrle hude besede, do dna duše sva prevarana.« (Pot, 68)

»Vse je bilo novo za nas, tudi to je bilo novo, da so se zjutraj dekleta iz campa IV naga pretegovala pred šotori, in tudi to je bilo novo, da ni bilo treba pomivati posode, ker so jo čez noč polizali rakuni in medvedje.« (Pot, 80)

»In nenazadnje moja malenkost, najmlajši v ekipi, po alpinističnih normah celo premlad za tako velik cilj, a doslej mi je šlo dobro na gori. Vse bolj vroče si želim na vrh, živim le še za to. Prišlo je celo tako daleč, da večkrat razmišljam, kako se bo sploh vrnil domov, če vrha ne dosežem.« (Pot, 91)

Navdušenje snovalcev projekta izdaje Zaplotnikovega dnevnika je neomajno, kar se kaže v velikem številu pozdravnih in pokroviteljskih prispevkov. Učinkoviteje bi bilo, če bi se iz spoštovanja do kanoničnega avtorja z enako mero strokovnosti zapiskov lotil prekaljen urednik, ki bi ne samo poskrbel za besedilo navznoter, temveč bi ga postavil tudi v dogajanje, ki je sledilo. (Urednikova roka manjka v marsikaterem delu in če sem prav dojel, je nekdo (v Excelu?) na primer celo seštel težavnosti posameznih vzponov za leto 1969 in dobil skupni seštevek 79 (!?).) Neobremenjenemu bralcu sedaj obeh Zaplotnikovih književnih del zato pride na misel, da je tudi pri Poti moral urednik svoje delo opraviti zrelo, trdo in nadvse izjemno, da je knjiga preživela svoj čas in privabila tudi nove generacije bralcev.

Sprotne opombe v knjigi (zelo očitno je, da opombe sledijo logiki opomb v knjigi Pot) so dveh vrst: biografske, ki s stavkom ali dvema pojasnjujejo predvsem soplezalce/soplezalke ter akterje dogajanja v posameznih epizodah, in terminološke (grafično označene z vprašajem), ki pojasnjujejo večinoma alpinistično izrazje. Oboje je prispeval Tone Perčič. Dobrim namenom navkljub: tako kot morena ni iztek plazu, tudi France Avčin ni bil prvi predsednik Planinske zveze Slovenije po drugi svetovni vojni. To je bil Vlasto Kopač, častni predsednik PZS. Tudi pri Marjanu Ručigaju je popolnoma izpuščena polovica njegove delovne dobe, ki jo je preživel v Slovenski vojski. Iztok Belehar je bil še najmanj »predavatelj«, je namreč odličen praktik, motivator, izjemen univerzitetni profesor, demonstrator vseh sort športov, trener in med urami telovadbe soigralec (odbojke, namiznega tenisa, smučanja …) številnim generacijam študentov in študentk Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani …

Fotografsko gradivo je dokumentarno in pričevalno, ilustracije Jožeta Trobca pa zapolnjujejo instagramarsko praznino in do lika Zaplotnika vzpostavljajo žareč (beri= slavilni, mitski) odnos.

Knjiga Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika je dobrodelna donacija in to določa vse njene sporočilne ravni. Celo radobesedni Planinski vestnik o njej ni imel veliko povedati. Medijske objave (vključno z dokumentarnim filmom) se vrtijo o pričevalcih in o potencialu prejemnikov sredstev. Zato je to knjiga, ki jo kupite z namenom humanitarnosti in jo s tem namenom tudi podarite naprej. Vsekakor ni knjiga, brez katere vaša osebna gorniška/alpinistična knjižnica ne bi bila popolna.