Ker ima članek celo nekaj soli in je zastavljen dobronamerno, bom tako poskusil tudi odgovoriti. Pisanje se mi ne zdi pomembno zaradi zaključkov ampak kot začetek podobnih razmišljanj.

O 7000 kilometrov poti: Sem eden tistih, ki kar v največji meri uporablja označene poti. Ko se z njimi v zvezi omenja kvalitetne planinske vodnike in zemljevide, moram dodati, da le-ti vsebujejo zelo veliko opisov brezpotnih izletov. Nekateri imajo radi brezpotja. Naravo poskušajo dojeti drugače, kot jo predpisuje planinska pot. Nevezani na izbiro koraka občutijo svobodo v gibanju po gorah. Tako vsaj mislim. O prehrani lahko premišljujem tudi drugače. Časi težkega prežganja so minili, debeli ocvirki pa tudi izginevajo z vse bolj redkih ajdovih žgancev.

O hoji po brezpotjih: nikjer nisem zasledil, da bi se to pretirano spodbujalo in zagovarjalo kot edine cilje, ki nekaj veljajo. O tem žal ne morem veliko pisati, ker imam premalo takih izkušenj. Bo že kdo drug.

Hoja po službi oziroma popoldne: če odštejem, da sem enkrat dva srečal na Snežniku na podobno zastavljenem izletu (vendar nista odrasla v Sloveniji) zagotavljam, da v treh letih ob več kot 120 tovrstnih izletih nisem nikogar srečal na takem izletu niti ga nisem opazil v bližnji ali daljni okolici. To ne pomeni, da jih ni, vendar jih mora biti zelo, zelo malo. O teh izletih nisem ničesar zasledil ne po časnikih, ne po revijah in tudi na internetu jih ni, da bi objavljali vsevprek. Ta teza je napisana posplošeno in ne odraža realnega stanja.

Koliko od nas bi še hodilo in plezalo na takšen način, če za naše uspehe in podvige ne bi nihče vedel? Enostavno ne vem. Vem pa, da alpinisti vestno beležijo in objavljajo, kje in kaj so plezali. Skoraj kot dolžnost se to šteje. Menda se je že zgodilo, da so slovenski alpinisti kako goro v Himalaji preplezali na skrivaj. A na koncu so to še vedno priznali. Nalašč bom ponudil: kdo bi šel plezat na meji možnega, če bi to mislil zamolčati in skriti, pa obenem tvegati življenje, zgolj za svoj gušt? Obrnem drugače. Po zmožnostih se ne morem primerjati z njimi. A ko grem na izlet, mislim da ga znam odlično doživeti in ga poskusim tudi podoživeti.

Nasveti in samohvale po internetu kar dežujejo: tak JE spletni medij. Vsakemu omogoča, da se lahko ponuja drugim, kolikor hoče. Vsak lahko z njega vzame, kar želi ali misli, da mu koristi. Nekdo je uporabil izraz napihnjenci s PZS foruma. So ljudje, ki želijo govoriti in pisati o svojih doživetjih. Tanka in slabo vidna je meja med pisanjem o doživetjih ali pisanjem zgolj o sebi. Mislim, da jo s Stanetom, ki se je oglasil pred menoj, še nisva prestopila.

»Le težko nas je prepričati, da ne bi delali po svoje.« Kdor misli, da je edino njegov način pravi in ustrezen, se moti. Ustrezno je, da si človek v skupini nabere izkušnje, tehnično znanje v planinskih društvih. Pri doživljanju Narave, še bolje pri komuniciranju z Naravo v vsej svoji živosti pa je človek vedno sam. Vsak naj najde svoj (oseben) stik z Naravo.

Naslov v brošuri o delu GRSS »Koliko bi nas še tvegalo, če za to ne bi nihče vedel?« se da razumeti tudi tako, da reševalci ne bi hoteli več tvegati, če zanje nihče ne bi vedel. Verjetno ni bil tako mišljen. Je pa res, da o reševalnih akcijah v gorah poročajo vse pogosteje in da so v časopisju vse odmevnejše. Vse več se piše o reševanjih in reševalcih. O njihovih uspehih, težavah, dejanjih. Kaj pa zdaj? Novinarji od njih pričakujejo vse mogoče odgovore, zakaj, kdaj, kje, kdo itd. in možno je, da so prisiljeni dati kak prehiter odgovor, ki si ga lahko novinar razloži po svoje ali zaradi objave celo malo priredi. Zaradi takih člankov, objavljenih v nekaj deset tisočih izvodih, si pa lahko bralec ustvari napačno mnenje.

Ne vem, zakaj me g. Koder poimensko omenja, saj se v zvezi s to objavo nisem in se ne oglašam! Pomota?!

V članku gospoda Malešiča je ob kritičnih tonih zaslediti tehtne nasvete, ki temeljijo na izkušnjah. Če vzamem v zakup, da je bil tekst objavljen v okviru brošure GRZS, potem bi bilo morda mogoče pričakovati celo nekoliko več ostrine … Vsekakor tistim, ki so se pripravljeni kadarkoli prostovoljno odzvati na klic »na pomoč« in oditi v reševalno akcijo, ne gre odrekati pravice do kritičnosti na »svojem« področju.

Začel bom pri tisti posrečeni prispodobi s konca članka (»Le srečko si moramo najprej priskrbeti.«), ki mi je še posebej všeč, saj avtor z njo duhovito povabi v gore …

Zagovarja dobro pripravljenost na turo v najširšem smislu. Res ni mogoče, da se človek ne bi strinjal! Toda zakaj pri tem spregledati pozitivno stran interneta? Zakaj si ne bi priskrbeli še ene srečke več, čeprav je ta take vrste, da jo je potrebno še posebno skrbno izbrati, če naj prinese zadetek.

Hočem povedati, da je internet medij, kjer je previdnost pri izbiri in prečiščevanju informacij posebej pomembna. In povedati hočem tudi, da meni ob pripravi na turo pride prav čisto vsaka informacija, posebej še, če je ažurna. Take iščem tudi na internetu oziroma predvsem tam. In ideje za ture iz istega vira mi niso odveč. Tudi pisno-slikovna podoživljanja teh ne. Niti tista, ki so razmišljujoče-pravljično-romantično obarvana. Tista še posebej ne! Saj v gorah ne odpiramo le stekleničk adrenalina, kajne?

Internetni anonimneži, nas samopotrjevanje, samohvale in nasveti.

Seveda anonimnost že po definiciji zavrača odgovornost (a je ne izključuje), toda nedvomno zavrača tudi samohvalo ali kakšno drugo realno korist. Ne vidim razloga, da bi kdo hranil svoj lačni ego na tak način. Da bi pa samo zaradi povzdigovanja lastne internetne osebnosti, skrite za nadimkom, kdo tvegal posebno nevarne ture v realnem življenju?! Meni se to zdi skoraj nemogoče. Če pa taki osebki obstajajo, so pa redko posejani, sem prepričan! Kakorkoli, kadar se na eni strani povprečnemu internetnemu anonimnežu, svetovalcu - piscu očita neodgovornost, nestrokovnost, samohvalo ali napihnjenost, se mu na drugi strani lahko pripiše tudi aktualnost in morebitno dobronamernost. Vsaj to, če se že posplošuje.

Nisem prepričan, da se popoldansko-nočna hoja v visokogorje in potepanja po brezpotjih res tako izrazito širijo. Iz lastnih izkušenj lahko zatrdim, da niti na »lažjih«, splošno poznanih brezpotjih, običajno ne srečam več kot nekaj redkih posameznikov. Znanci mi zatrjujejo podobno. Napisati pa moram, da sem na »težjih« brezpotjih že nekajkrat srečal večje živahne skupine v družbi vodnikov. Eno od takih skupin zgodaj zjutraj, potem ko so noč nenačrtovano preždeli sredi strmega rušja, nedaleč od markirane poti. Zanimiv paradoks. Ampak, bog ne daj, da bi zdaj zatrjeval, da se z vodnikom kar pogosto nenačrtovano spi pod milim nebom ali recimo, da so skupine gornikov v družbi vodnikov glasne. Zgodi pa se. Prav tako, kot se dogaja, da kdo odhaja v gore popoldne, sestopa po nepoznanih brezpotjih, zanikrno opisuje svoja potepanja, daje nevarne nasvete … Toliko o vrednosti in možnih posledicah posploševanj.

Nisem se nameraval sklicevati na karkoli, pa me je en vpis v internetni iskalnik in nekaj nadaljnjih klikov pripeljalo do naslova »http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/borovnik2234.pdf« Ugotovitve te diplomske naloge, ki izhajajo iz števila akcij GRS, ne potrjujejo hipoteze, da bi se hoja po brezpotjih krepila. Če pa morda se, in število nesreč tam bistveno ne narašča, kar je empirično dejstvo, potem so hodci po brezpotjih izkušenejši. Še najmanj ena interpretacija je možna. Namreč, da se iz števila akcij GRS ali števila nesreč na brezpotjih (ali drugih poteh) ne da dovolj zanesljivo sklepati na število hodcev po le-teh. Prav to navaja gospod Malešič v drugem odstavku svojega teksta, ko pravi: »na kar nas opozarjajo nesreče v minulem letu«.

Ob hipotezah gospoda Malešiča pogrešam sklicevanje na kakšno konkretno raziskavo, ki bi podkrepila njegove navedbe in dokazala namig, da se tam (v hitrem brezpotnem internetnem gorništvu) skrivajo vzroki za večje število nesreč.

Kakorkoli, bojim se le, da bi rešitve iskali v pretirani normativno omejujoči ureditvi, s katero bi tudi dostopnost do gora omejili na izbrance. Alternativo temu, evropsko-zbirokratiziranemu načinu, vidim edino v izobraževanju na vseh nivojih z načrtno uporabo vseh medijev. Tu je na razpolago tudi povsem odprto internetno polje, kjer bi strokovnjaki s področja gorske problematike morali zlahka odbiti napade nekompetentnih neznanih poznavalcev.

Sicer pa mi ob poplavi prispevkov v vseh mogočih medijih o nesrečah v gorah, o neodgovornosti udeležencev, o nepotrebnih hudih posledicah mnogokrat zaprasketa v glavi. Oglaša se varovalka. Spomni me na tisti bodoči zakon z vsebovanimi adrenalinskimi športi, na stalno helikoptersko dežurno službo, na delitve gorskih reševalcev, na interese gorskih vodnikov, na zavarovalniške lobije … Nehote pomislim, da morda nekdo manipulira z javnostjo, ali bolje, je manipuliran od nekoga, ki zasleduje več vzporednih ciljev. Tistega dobrega v ospredju in še najmanj enega prikritega v ozadju. Da ne bo nesporazuma, prispevka gospoda Malešiča ne uvrščam v ta okvir, asociacijo je pa vendarle sprožil.

Verjamem, da se bo še (pre)hitro vzpenjalo in spuščalo po gorskih poteh, osvajalo vrhove, hodilo po poteh in brezpotjih, ki jim ne bomo dorasli, se vračalo z gora v nočnih urah in se počelo še mnoge druge »nenormalnosti« v tistem težje dostopnem svetu. Iskalo se bo izvirov adrenalina in pristnih dotikov Narave. Še se bo o tem anonimno in podpisano poročalo v najrazličnejših medijih. Za samohvalo in brez misli nanjo. Še bodo ljudje, ki bodo vse nekritično sprejemali in posnemali. Še bodo nesreče in še se bodo iskali vzroki.

Ne verjamem pa, da se bo pogostost obiskovanja gora med Slovenci stopnjevala. Mislim, da je že dosegla vrhunec. Družba se bo še bolj razslojila, in sicer na tiste, ki bodo zadovoljni z navidezno resničnostjo in druge, ki bodo še čutili nujo okusiti resnično resničnost. Prvi torej odpadejo iz naše zgodbe, druge lahko se spet delimo na te, ki bodo tudi zaradi prestiža hiteli daleč čez meje, pa na one, ki bodo v skrbi za preživetje komaj našli čas za gore in nenazadnje na tisto peščico, ki si bo razkošje gora še lahko pogosto privoščila in bo zadovoljna večinoma z domačimi. Da bi tile pretirano zasedli naša brezpotja? Mislim, da ne. Kako bo pa s tujci v naših gorah – tega, tega ne želim napovedati.

Za konec. Zelo me bo veselilo, če bom zase vedno priskrbel prave srečke ali jih pomagal izbrati drugim. Če se z gorskimi reševalci ne bom srečal v gorah. Niti jaz, še manj kdo, ki ga bom s svojim morebitnim pisanjem ali siceršnjimi nasveti usmeril tja, kamor ne sodi. Če se pa vendarle zgodi, bom njihovo pomoč z veseljem sprejel, čeprav je doslej niti za trenutek nisem jemal kot samoumevno in vedno razpoložljivo. Vseeno je resnično dober občutek, ko veš, da je tam nekje nekdo, ki je brezpogojno pripravljen pomagati neznancu! Še želja – naj tako ostane!

"Koliko od nas bi še hodilo in plezalo na takšen način, če za naše »uspehe in podvige« ne bi nihče vedel? "

Članek dr. Franceta Malešiča je vsekakor dober, poučen, vreden razmisleka. Tudi z Iztokovim pisanjem se bi kar strinjal, njegove pripombe so tehtne.

Mogoče je zgoraj citirani stavek vseeno rahlo nespretno zastavljen, ali pa ga jaz ne razumem. Jaz hodim, lahko rečem veliko hodim v gore poleti in pozimi, vendar ne hodim, da bi dosegal kakšne uspehe, še manj podvige. Preprosto hodim, ker mi je to v užitek, užitek biti v gorah, pa še čas za te aktivnosti imam. Nikoli se nisem nekam odpravil, da bi o tem pisal, ampak sem najprej šel in, če se mi je zdelo vredno sem zadevo tudi opisal in bom to še počel, prav tako bom opozoril na morebitne nevarnosti, če jih bom seveda zaznal. Napišem lahko, da tedensko dobivam zasebno pošto v kateri me sprašujejo bodisi za razmere, nevarnosti, potrebno opremo, območje, itd. Takšna vprašanja pravzaprav cenim, saj je to eden od načinov priprave na turo. Seveda dobivam tudi povratne informacije, enim je tura v celoti uspela, drugi so se ji odpovedali, ali jo prestavili, še nikoli pa nisem zasledil, da bi kdo zaradi mojih nasvetov zašel v težave ali celo nesrečo. Torej taka pisanja vedno le niso napačna. Včasih iz teh pisanj tudi sam dobim kakšno idejo. Kot je napisal Iztok, časi se spreminjajo, če smo se včasih opirali le na ustne izpovedi izkušenih poznavalcev gora, brali vodnike in gledali karte, lahko danes marsikaj dobimo tudi na internetu. Seveda pa mora znati vsak sam presoditi ali mu takšno pisanje lahko koristi ali škoduje, pač glede na njegove izkušnje v gorah. Glede hoje po brezpotjih pa se mi zdi oz. je statistično dokazano, da je še vedno največ nesreč na označenih poteh. In če kdo slučajno zaide v brezpotje in se ponesreči, se lahko vprašamo, ali so bile planinske poti ustrezno označene.

Vsekakor se bo treba pri preiskavi gorskih nesreč bolj posvetiti vprašanju: "Kako se je nekdo znašel na določenem mestu"?

Zelo tehten prispevek, g. France!

Seveda se z večino napisanega popolnoma strinjam, "dodal" bi le...

Govorim zase.

"Razlogi" za obisk Gora? Ko jih ne "potrebuješ" več, ker se porazgubijo v smislu načina življenja...

Ko se znova in znova vračam kam posedet, še vedno najraje vendarle v pristni čar samote brezpotja, je zadnje, kar mi hodi po glavi, misel na gorske reševalce. Seveda, neodgovornež, bo kdo hitro primaknil, nepremišljeno rine v težave...

O izkušnjah ne bom prelival črnila...

Garancija? Ja, lahko bi rekel, da sem človek, ki se zaveda, da jo (vsaj v hribih) vedno "pozabi" doma. Temu podrejeno je tudi vsakršno gibanje...

Gore imam... preprosto rad. (Naj mi spoštovani Tine odpusti).

Večinoma mi je celo vseeno, če je Kraljestvu v podobi Prisojnika, "bolj" pravo ime Prisank ali pač ne?! Ljudje smo v marsičem pogostokrat smešni.

Pa sta mi obe topli pri srcu in vedno rad slišim kako lepo Slovensko...

Prav čisto na blef prek prostranstev tudi ne pohajkujem, si pa izdatneje "privoščim" na že okvirno poznanem področju. Saj veste za tisto, "hudič se skriva v podrobnostih"...

Oj, veselja, po (prejšnjem) spregledu!

Velikokrat mi med korakom pred oči sili še ne tako starodavna srčnost "pozabljene" miselnosti...

Opisovanje poti (tudi, kjer le teh vidnih ni)...

Marsikatero bi lahko spisal na omenjeno temo a nima pomena. Naj jo, (p)oklicani za to, neuke "domače" naj raztopi že tako klavrna zima.

"Dvostranski meč" raznoraznih (individualnih) internetnih nasvetov glede (so)bivanja v Gorah... kaj res tovrstna nevarnost ni vsakomur popolnoma jasna? Tega preprosto ne razumem. Pri toliko navlake (tudi moje), deroče po tem strašljivo obširnem mediju...

Samohvala... seveda se neizogibno slej ko prej pomisli (tudi) na to.

Na PZS forumu sem objavil že kar nekaj prispevkov. Vem, da so nekateri (objektivno) tudi "nevarni"... tako ali drugače. Da se tega ne bi zavedal?

Včeraj sva z mojo drago stopicala na Vrtačo, po tisti izredno lepi grapi (Y).

Na tričetrt vzpona se je zgodilo... s soncem otopljen odprijem skale je povzročil skoraj hudo nesrečo. Po sunkovitem skoku vstran, sva ostala zamišljena brez besed...

Koliko bi nas še..., če za to ne bi nihče vedel, gospod France?

Midva zagotovo, kakor tudi Vi, kajne!

Pa srečno.

Česritam France.

Upam, da so si prebrali tvoj sestavek "napihnjenci" iz foruma PZS.

matjaž

Tako se piše Matjaž, ne pa eden največjih brezveznikov in nakladačev Igor Pavlič!

Namaste