Gašper Pintar - Disclaimer: to je sponzorirana objava. Verjetno bi jo napisal v vsakem primeru.
Ampak mi je zmanjkalo klinov …
Ko so Aristotla vprašali, kaj ima rajši, morje ali hribe, je baje odgovoril, da mu je vse kul, dokler lahko per pije. Dobri so bili, grški modreci … po njihovem naj bi državo vodili filozofi. To po mojem ni bila slaba ideja, verjetno bi bilo v tem primeru hribov in morja dovolj za vse. Tako pa je človek (jaz) prisiljen v izbiro, vsega ne more imeti. Kriv je sistem. Oh, ko bi iz kleti na Trdinovi zavel revolucionaren veter!
Jaz letos izbiram med plezanjem specialko. Ne vem, mogoče je to usoda, ali pa pač ena izmed faz transformacije v fotra, ampak specialka in klanci so no-brainer. Tisti, ki se kdaj usede na kolo in ubije par klancev, bo vedel o čem govorim. Razmišljal sem, če imata plezanje in kolo kaj skupnega, oziroma zakaj sem se res hitro navlekel na bicikel. Lepo je, v obeh primerih imaš adrenalina in safra na odmet. Sicer je pa primerjava bolj apples and oranges. Kolo je budalija, plezanje pa umetnost. Nisem jaz tega rekel, tako pravi Steve House.Jaz se pa z njim strinjam. Pedala lahko obračaš, dokler ne crkneš (figurativno). Plezaš pa tudi lahko, dokler potem res ne crkneš.
Glede mojih amaterskih kolesarskih izletov se ozrite po moji Stravi, če bi se kdo pridružil na en ride, pa sam gremo.
Zaradi kolesa, aja ne, zaradi rednega urnika v službi sem plezal ene pol manj, kot bi lahko, ampak to je bolj izgovor. No, kar se je plezalo to poletje, je bilo super, čeprav ni šlo vedno kot po maslu. Najprej sva z Ano plezala Nč ne oblubm v Debeli Peči. Meni je bila smer všeč zaradi imena, pa tudi prva dva raztežaja sta lepa za plezat.
Potem smo parkrat plezali v Zadnjem Prisojniku. Lep kratek dostop, mega velika stena, manjka samo kvaliteta skale. Tega ne bi rekel za Centralno smer, tako da, če kdo želi dodati eno izjemno steno in izjemno smer na seznam, je ne spustiti. Zanimalo me je, kje so še kaj linije v tej steni, z Davidom sva hotela najprej, za malo razgledat se, ponovit Frančkov Kremenčev kristal. Skica je za zjokat, tako da sva o poteku smeri precej ugibala. Spodaj sem vpel približno dva stara klina. Višje gor pa, kdo bi vedel.
Potem sva z Ano v dveh obiskih, pred in po tečajniških izpitih pod Prisojnikom, splezala eno smer po levem delu te stene. Ob drugem obisku sva splezala proti strmini v drugi polovici stene, ki je od spodaj obetala pravo plezanje. Čez lep previs sem se potegnil v … morje slovenskega krša. Pogum je splahnel, spustila sva se en cug nižje in zvozila do konca po levi, v manj strmem, sicer pa enako krušljivem. Karakter smeri je podoben kot matičarska zabava, spet sta prva dva cuga lepa, zanimiva, prav zares intrigantna. Proti koncu pa vedno bolj nevarno in nestabilno. Zato tudi ime za to novo smer v stenah nad Krnico - Mala nočna glasba.
Pobeg iz strmega, krušljivega 
>
Potem sem šel plezat z Niko Guštin v zahodno steno Mangarta. Po splezanih treh raztežajih se je Nika preveč zagrela in grif, namesto da bi ga držala, gladko odtrgala. Samo sreči se lahko zahvaliva, da nisva gostovala v GRS Biltenu, saj je bil padec lep, polica spodaj pa blizu. Mislim, da mora to zgodbo povedati Nika, je bil pa konec dober, vse dobro, razen ene rane, ki je bila tudi hitro zašita. Sva pa obrnila in se spustila po vrvi.
Dva vikenda nazaj sva plezala spet z Davidom Debeljakom, tokrat v severni steni Planje. Izgleda kakor da plezanje letos poleti zlepa ne gre tako, kot si zamisliš. Težave so se začele že zjutraj, jaz se nikakor nisem mogel zmotivirati po zgodnjem vstajanju in se nasploh počutil precej nefiziološko. Hotela sva plezat Johanovo, pa sva jo našla precej mokro v spodnjih raztežajih. Hvaležno sva uporabila ta izgovor za preusmeritev v eno krajšo smer. Ko me je na koncu ključnega raztežaja Juliusa neskončno navilo srat, sem bil vesel, da nisva šla v neko 700 metrsko kalvarijo. Do vrha sta bila še dva kratka raztežaja, med katerima sem še ene trikrat sral in bruhal. Julius ima pet raztežajev in je opremljen z “grdimi, grdimi” svedrovci, ampak za plezat je pa res super smer. Dva raztežaja, kar skromno ocenjena z 7a+, sta bistvo smeri, stil in kvaliteta skale pa kot v Paklenici. Na koncu se, zaradi težjih gibov v smeri, ki ne sledi samo naravnim razčlembam, v petih raztežajih naplezaš enako kot v dvakrat daljši klasični smeri. Sestop - plezanje dol po Rdeči grapi in Mlinarica - je bil stanju mojega prebavnega trakta primerno beden, potem sem pa počasi prišel k sebi, potem pa bil dva dni doma v postelji.
Smer priporočam. Skica na Primorskih stenah.
Kaj pol, morje ali hribi?
Kolo ali klini?
Kolo in klini!