Orglce naj bi postale Orličje, Presedljaj - Sedlica. Najprej pa se ustavimo malo višje. Od kod pa Konju ime? Zakaj se reče konju konj, nam razloži Fran Milčinski.
Ona je zvrhano poltretje leto stara, on debelo poldrugo.
Ona je očitno ženske sorte: zgovorna in zvedava, poleg pa mila, da se samega dobrikanja in srčkanja redi, in plaha, da se boji celo naslikanega volka in prej vpraša, ali grize, potem ga šele pogleda od blizu.
In modra je. Utihne in se zamisli, zamisli tako globoko, da niti tortice ne bi videla, če bi jo kdo prednjo postavil. Potem pa pride na dan z vprašanjem, ki priča, kje daleč ji že stikajo misli:„Atek, atek, atek! Ko si bil še v povojcu, ali so te takrat tudi že klicali „atek"? in »Atek, kje si bil pa prej, predno si prišel k nam?" — ali pa: „Atek, atek! Ali žlica tudi umrčka?" — Najrajši pa izprašuje po vzrokih. Ves ljubi dan goni svoj „Zakaj?" in »Zakaj?" in ni igrača ji dajati odgovorov. Vpraša te: „Zakaj se reče konju konj? Povej atek!" Zakaj? Pa ji odgovori! Celo v naučni 
slovnik lahko prej pogledaš, pa ne boš vedel. Le kar sedi — trojka! Odgovorim pa jaz, ki sem bolj vajen: „Konju se zato pravi konj, ker nima rogov. Če bi imel roge, bi se mu ne reklo konj, ampak koza. Tako je!" S tem odgovorom je dekelce zadovoljno, dokaz, da ji je stvar zdaj jasna. Toda ima že novo vprašanje: „Zakaj nima konj rogov? Povej, atek!" Kdor ni vajen, bi omagal pri takem izpitu. Jaz sem vajen, jaz vem vse, kar je in kar ni, meni ni težak odgovor: »Konj nima rogov, ker jih ne more imeti. Kaj pa misliš! Če bi konj imel roge, ne bi bil konj, ampak koza." Na to moje dekelce globoko vzdihne in to pomeni, da jo je odgovor docela zadovoljil in je zdaj rešena iz težkih dvomov.
Fran Milčinski - Ljubljanski zvon 1915/3
Foto: Boris Štupar