Polet - Željko Kozinc: Goteniški Snežnik: čudoviti pragozd na vrhu kočevske gore
Polet, četrtek, 18. januarja 2007
Na svoji zemlji
Namig za izlet. Goteniški Snežnik: čudoviti pragozd na vrhu kočevske gore
Korenine kakor kremplji
Že pozabljena slovenska beseda gatiti pomeni mašiti, zapirati, ustavljati se. Jed se mu je gatila v grlu. Voda se je gatila v kraškem polju. V Goteniški dolini se po hudih nalivih rada gati, tako da je eden od krajev v njej dobil najprej ime Gatenica, potem pa Gotenica; pa tudi Gotenitz, ko so se v njej naseljevali še nemški Kočevarji. Kraj je pred drugo svetovno vojno dosegel 500 prebivalcev, po njej nobenega več; bili so tod okoli zaprta cona, podzemni bunkerji, tako imenovano Mačkovo kraljestvo ... Zdaj dolino pokrivajo neskončni pašniki, pobočja nad njo pa, kamor seže oko, gozdovi. Če bi bila Luna zelena, bi jo lahko imenovali Gotenica. Lepo in vznemirljivo, neizmerno gozdnato. Gozdarske ceste se izvijajo iz doline v svoje skrivnostne smeri, opremljene z napisi, da voziš na lastno odgovornost. Ponekod pa so opremljene še z risbami tiste na videz tako dobrodušne zveri, ki jo nezaželeno izvažamo v Pireneje. Ni redek pohodnik, pa tudi gorski kolesar, ki se sam podaja v ta »medoland«, in se potem v klepetalnem medmrežju pritožuje, da ni videl medveda. Tudi pisec teh vrst ga še ni videl, prepričan pa je, da je medo velikokrat videl njega. Pri tem pa ni čisto prepričan, ali v letošnji mili zimi res spi. Mogoče si kakor ljudje želi, da bi zadeve vsaj v naravi prav tekle in čaka na zalogo pravega snega in mraza.
Širokopleči Veliki Snežnik zre kakor kakšen notranjski Triglav po nepreštevnih vršičih okoli sebe in se kakor velikanska ladja na obstalem razburkanem morju ne more nikoli približati drugi veliki ladji, ki ima tudi ime Snežnik, le da je usidrana h Goteniški dolini in da po njej nosi ime. Izletnik se kakor na Veliki Snežnik s Sviščakov tudi na Goteniškega vzpne v dveh urah iz Gotenice in je nagrajen z lepo potjo. Žal z Goteniškega Snežnika ni enakovrednega razgleda, ker ga z vrha razen na vzhod, doli h Kočevski Reki, zapira drevje, pa kaj drevje, pragozd. Pot je po večini lahka, razen na začetku, ko se je z Gotenice (666 m) treba strmo vzpeti na Kameni zid (1077 m). Visoka kraška planota se potem razmeroma zravna in tudi vzpon na neizraziti vrh Goteniškega Snežnika (1290 m) ni zahteven. Pravo planinsko avanturo doživi kakšen utrjen, neboječ in mravljinčje vztrajen pohodnik, ki jo ubere naprej proti jugu k Dragarjem in še naprej na obrobje stene nad dolino Zgornje Kolpe, od koder se po stezi mimo Čačičev (slovenskega kraja, ki ima največ č-jev v imenu) spusti k Osilnici. To je prečudovit pohod, povsod lepo označen, vendar »malce« dolg: 8 do 9 ur hoje. Kdor je avto pustil v Gotenici, se bo pač moral odločiti za povratek v to vas, ki na zemljevidu je, v resnici pa je že dolgo ni več. Sestopati morda po cesti, ki skuša zložno in prijazno prekriti svoj dolgčas.
Res dolgčas? Cesta skoraj doseže rob pragozda, enega številnih pragozdov, ki že kakor pike na leopardovi koži prekrivajo Kočevsko. Goteniški pragozd prekriva vrh gore in je po tem edinstven. Tudi sam vrh, ki je velikanska kamnita grmada, se odlikuje po debelih in visokih drevesih, katerih korenine se kakor kremplji oklepajo skal. Kremplji ne popustijo tudi, kadar drevo podre vihar. Hočejo, da pragozdno drevo živi še druga življenja, po svoji smrti, ko postane prijazno gostišče za številna mrčesna bitja, ki tudi morajo živeti.
Še ko obsedimo na vrhu Goteniškega Snežnika, nam pogled noče kakor po navadi bežati kam visoko, ampak raje kakor nemirna ribica šviga po mogočnem pragozdnem koreninju in občuduje, kaj vse zmore: da tone in tone težka drevesa stoje pokonci, da prehranjuje to drevo, da ohranja rodovitnost tal in da daje življenjski prostor različnim živalim. Kakšen procesor! Ali je človek že odkril kaj podobnega, tako popolnega, samo sebe obnavljajočega?
Tudi če nimaš prirodoslovne izobrazbe, začneš tu razmišljati o naravi. Veš, da apnenčaste skale, ki se kopičijo vsenaokoli, zlahka prepuščajo vodo. Goteniški Snežnik je rešeto in vendar na skrivnosten način zadržuje nekaj vode in to na samem vrhu. Kakšne naprave ima, da je sredi navidez najbolj suhega dinarskega krasa dovolj namočen? Saj pragozd potrebuje veliko vode, ali ne? S čim se oskrbujejo drevesa? Del odgovora začutiš, ko čez Goteniški Snežnik zaveje zimski veter. Na eni strani ti blagodejno suši znoj, na drugi strani pa te obda z vlago, ki jo je pragozd pritegnil iz ozračja in jo zadržal. Na vrhu začutiš nakopičene in vgrajene snovi ter energijo, ki ti jo pragozd oddaja v majhnih odmerkih, tako majhnih in natančnih, kot jih le narava zna odrediti. Le če bi moral tu živeti, bi začutil, da se ta zdravila gatijo, da postajajo zagatna. Korenine imaš vendarle v dolini. Moraš nazaj.
Željko Kozinc