FB - Igor Zlodej: Dolina Zajzera me je pričakala kot mlado dekle željno ljubezni. Naspana, sveža, oprana in dišeča. Njeni čuvaji visoko zgoraj so se nasmihali soncu in vabili v grape in stene.
Začel sem na Zajezerski planini, hodil nekaj časa po cesti, nato sem prečil prode. Neverjetna je moč narave, kako je v zadnjih leti s prodom zasulo dolino. Pri mostu jo uberem med zelene bukve in stezi sledim vse gor do Špranje. Tam grem prečno po poti v levo. Na izteku Mojzesovega žlebu je slap, zato je treba po obvozu levo, stara stezica je še vidna. Višje pridem na dolga snežišča, katera premagam s pomočjo derez in cepina. Na Mojzesovi škrbini me pozdravi znamenita Michelangelova skolptuta in južna pobočja Viša. Zavijem na stezico v desno in se po njej vzpenjam na Koštrunove špice. Počasi se oblači, ampak dežja še ne bo. Na vreme se spoznam in rad opazujem spremembe. Čeprav sem tukaj že bil, si ponovno ogledam kaverne, stopnišča in druge izdelke človeške norosti. Povzpnem se še na zahodni vrh, ki je ves preluknjan, nato se po nekem žlebu spustim dol do stezice in po njej sestopim na Škrbino prednje Špranje, ter od tam po snežiščih v Špranjo. Spodaj zavijem še do bivaka. Ko sem bil nazadnje tam se je pred mano vpisal pisec italijanskih vodnikov Mario Galli iz Trsta, no dejansko sva se tisti dan srečala in spregovorila nekaj besed. Z bivaka sem se po označeni poti vrnil v Zajzero.
Spodaj na planini se še enkrat ozrem v ostenja Špikov, Montaža, Nabojsa. Še pridem, zagotovo še pridem, da vas pozdravim moje drage gore.
Igor Zlodej