Je karavanška spogledljivka, ki z vseh strani izziva s svojo drzno postavo
Je karavanška spogledljivka, ki z vseh strani izziva s svojo drzno postavo, čeprav sploh ne seže do dveh tisočakov, ki gore uvrščajo v krog »resnih«. Tam, kjer se na zahodu dolgi greben Košute prelomi na Ljubeljsko sedlo, se nad eno najlepših živih planin (kjer še pasejo) v Karavankah, nad Korošico, dvigne spogledujoča se iz oči v oči z Velikim vrhom, sicer manjša, a na pogled, ki ve kaj je lepo, nič manj ugledna ostroroba gora. Nanjo splezati je lahko in težko, vendar to slednje velja le za njen severni greben z Dovjakovega sedla. Mi se bomo tokrat nanjo povzpeli s slovenske strani, čeprav gre za goro, ki je toliko gorenjska kot koroška in so ji prav naši rojaki onstran meje dali to lepo ime.
Košutica (1968 m)
Tudi Ljubeljska Baba ji rečejo tostran meje, vendar pustimo zdaj imenoslovje in poglejmo, kako bomo splezali nanjo. Tik pod ljubeljskim predorom, pri spomeniku nesrečnikov, ki jim je druga svetovna vojna odvzela človeško dostojanstvo, taboriščnikov, graditeljev današnjega ljubeljskega predora, je naše izhodišče, od koder se lahko po dveh poteh, po lepo speljani lovski, neoznačeni, vendar dobro vidni poti, ki ji zlahka sledimo, in po kolovozu, označenem, vendar strmem in drobljivem, potrudimo na planino Korošico (1652 m).
Košutica iz severne stene Velikega vrha. Foto: Mitja Košir
Od planšarskega domovanja, ki v času paše nudi prijazno gostoljubje, se proti vzhodu odpravimo po označeni poti na Hajnževo sedlo (1701 m). Tam desno, na jug, krene plezalna pot na Veliki vrh, mi pa gremo proti severu, v strmali vzhodnega grebena Košutice in sledimo dobro vidni, vendar neoznačeni stezici k njenemu vzhodnemu predvrhu. Tam, na ostrorobem, izpostavljenem grebenu naletimo na jeklenice in se jih s pridom oprimemo vse do vršnega pobočja, ki po njem kot po izpostavljeni nebeški lestvi romamo vse do vrha naše gore.
In prav ta nas preseneti z nepričakovano in vznemirljivo oviro, ki je to nekoč, v časih dobrih starih gorniških dni bila zračna, izpostavljena škrbina, danes pa z žico poenostavljen, čeprav še vedno drzen prehod, preko katerega stopimo z enega na drugi vrh dvoglave gore. Mi torej z vzhodnega na zahodnega, kamor pripelje veliko lažja pot s Korošice, za najbolj natančne grebenske popotnike pa velja, da se na Košutico z zahoda odpravijo prav s starega mejnega prehoda Ljubelj, preko Rjave peči in po znameniti leseni lestvi na Grunt, kjer se »obmejna pot« združi s tisto tržiško s Korošice.
Ko na Korošici (Korošci po domače) z veseljem prisluhnemo gospodinji in majerci Mariji, ne zadiši le po svežem in kislem mleku, po žgancih in domači prisrčnosti, ampak tudi po kleni domači besedi, tolikanj hvaljeni in (naj le bo zapisano) tako hitro in vsak hip, zaradi prenapetega življenjskega utripa, pozabljeni.
Na te visoke pašnike tudi takrat, ko je živina že v dolinskih hlevih, vzemite s seboj za lepši in temeljitejši razgled zemljevid Karavanke – osrednji del z Grintovci 1: 50.000, veliko tehtnejšega kot v tem besedovanju, pa boste prebrali v knjigi Stanka Klinarja 55 krat Karavanke (Planinska zveza Slovenije, 2005).