Viva - Viki Grošelj: Obstajajo kraji, na katere se navežem.
Obstajajo kraji, na katere se navežem. Ker so preprosto lepi in v njih najdem veliko tistega, kar mi je pisano na kožo in dušo. Pozimi je eden takih, lahko rečem, da celo najljubši, Soriška planina. Na tem miniaturnem gorskem biseru že več kot trideset let z otroci preživljam šole v naravi, poleg tega se tja odpravim vsaj še nekajkrat na zimo.
Soriška planina je razmeroma lahko in hitro dostopna iz tako rekoč vsakega predela Slovenije. Majhno, vendar dovolj razgibano urejeno smučišče je oblikovana kot polkrožna posoda, tako da se ti otroci med smučanjem ne morejo izgubiti. Seveda otrokom naklonjena oblika smučišča še zdaleč ni vse in sam zase to še najmanj potrebujem. Sorica namreč ponuja tudi neizčrpne možnosti za sprehode, pohode, sankanje, tek na smučeh in celo turno smučanje.
V gozdovih pod smučiščem so vedno potegnjene izjemno lepe, bolj ali manj urejene tekaške proge, ki te v nekaj minutah povsem odmaknejo od smučarskega vrveža. V pomirjujoči tišini drsiš med mogočnimi smrekami in vsak nov korak ti ponuja očarljiv prizor speče zimske narave. Poseben užitek je nočni tek v siju čelne svetilke, včasih pa le v siju lune. Takrat je tišina, ki te obdaja, popolna.
Posebno poglavje in zame najočarljivejši del planine so štirje, več kot 1500 metrov visoki vrhovi, ki jo obkrožajo. Tudi pozimi lahko dostopni Dravh, Lajnar, Slatnik in Možic se ponašajo z izjemnimi razgledi na naše Alpe, kot na dlani pa so tudi hribovja na jugu, z Blegošem in Poreznom na čelu, ki se že počasi spuščajo proti morju. Na njih je mogoče videti ostanke utrdb in bunkerjev iz prve svetovne vojne. Spomin in opomin, da se nekontrolirana človeška norost ne ustavi ne pred soljudmi ne pred še tako dih jemajočimi lepotami narave.
Z vseh štirih vrhov je mogoče brez težav opraviti tudi smučarski spust. Če jih povežeš in nanizaš v celoto, se hoje in smučanja nabere za kar dostojen turni smuk, ki se po razgibanosti, razgledih in uživanju lahko kosa z vsakim, sicer uglednejšim turnim smukom v naših gorah. Ljubitelji popolnega odmika od "civilizacije" se lahko s sedla med Slatnikom in Možicem spustijo v samotno dolino pod Šavnikom in se povzpnejo še nanj. Mir in spokojnost zimske pokrajine, ki ju ponujata ta dolina in vrh, sta prava protiutež živahnemu smučarskemu dogajanju na drugi strani grebena.
Popoldan, potem ko ustavijo žičnice, se mir naseli tudi na smučišča in Dravh zažari v najlepši večerni svetlobi. Takrat se je tako lepo še enkrat povzpeti po njegovem zahodnem pobočju. Samo pol ure hoje je do vrha, kjer prijetno razgret od vzpenjanja opazujem, kako se sonce za Črno prstjo dotika obzorja. Na desni žarijo Julijci, na severu dolg greben Karavank. Na vzhodu, za Ratitovcem, Grintavci v vijolični svetlobi izginjajo v prihajajoči mrak. Tik pod mano pa Sorica, najlepša slovenska vas, tone v večer.
Potem si le še pripnem smuči in počasi, z užitkom odsmučam proti koči pod seboj, kjer so že prižgali luči. Vse je tako kot že tolikokrat doslej, pa vendar povsem novo in neponovljivo.